Nekateri deli zidu so tam, kjer se ga vidi iz izraelskih naselbin, oblečeni v rumen kamen, ki se sklada z okolico. Govori o varnosti. Tam, kjer se ga vidi iz palestinskih mest in vasi, je videti surov beton in trdnjavske stolpe ob redkih prehodih. Govori o ogroženosti. Obzidje zna govoriti. V nasprotju z improviziranimi žičnatimi ograjami, ki jih nekoliko sramežljivo postavljajo v Evropi, je to samozavestna kolonialna zgradba, na kateri ni nič začasnega.
Palestinska begunska taborišča, ki so na Zahodnem bregu nastala leta 1948, so se iz šotorišč in barakarskih naselij razvila v betonska mesta z ulicami, trgovinami, šolami in bolnicami. Le zid okrog njih govori, da to morda ni normalnost življenja. Gledal sem v konstrukcijo, ki je določala pot, po kateri sem moral iti. Občutek nelagodja je bil domač. Zidovi niso naša preteklost, kot smo se veselili, ko so v Berlinu porušili svojega. Tudi niso prihodnost, pred katero lahko zbežimo. Trdnjavski zidovi so naša sedanjost.
Doma me je čakalo vabilo na odprtje razstave Reutersovih fotografov v galeriji Kresija v Ljubljani. Fotografije so iz časov, ko je bila Slovenija na naslovnih straneh vseh svetovnih časopisov kot svojevrstna zgodba o uspehu evropske migracijske politike. Minilo ni niti pol leta. Pulitzerjevo nagrado so podelili za fotografije beguncev, ki so konec lanskega in začetek letošnjega leta z Bližnjega vzhoda potovali čez evropske meje na sever celine. Fotografije so dokumenti prihoda tretjega sveta v Evropo. Moški plava v Egejskem morju in v rokah nosi dojenčka. Družina se je vrgla na železniške tire, s katerih jo vlečejo madžarski policisti. Makedonska policija v paravojaških uniformah preprečuje vstop iz ozemlja Evropske unije na pot v Evropo. Družina se pod bodečo žico plazi iz ene države v drugo. Na prelepi fotografiji Srdjana Živulovića se dehumanizirane postave beguncev zrcalijo v reki. Peš po travi hodijo, kjer tečeta železnica in avtocesta. Drug za drugim se na ozadju zelenih travnikov Evrope nizajo prizori, ki smo jih vajeni na fotografijah iz najbolj obupanih puščavskih držav.
Na prvi pogled se zdi skoraj nerazumljivo, da evropske države kršijo lastno zakonodajo in mednarodne konvencije, na katere se sklicujejo vsakokrat, ko v Afriki izbruhne spopad. Ljudi, ki bežijo pred vojno, zavračajo na svojih mejah in jim odklonijo zatočišče. Stiskajo jih v begunska taborišča in deportirajo v Turčijo, ki je vpletena v vojno. Kako je lahko to normalno? Kako je mogoče, da je Evropska unija čez noč pozabila svoje vrednote, konvencije in pravila in pristala na nenormalnost kršitve osnovnih pravic?
Odgovor je še bolj zoprn kot vprašanje. To se ni zgodilo čez noč. Takšna je evropska politika že desetletja. Le da se je do lanskega avgusta zdelo, da jo je mogoče omejiti na dežele na drugi strani Sredozemlja. Da je tam mogoče tolerirati nezakonitost in kršitev mednarodnega prava, hkrati pa se sprenevedati, da je to normalno stanje, ki pelje k rešitvi vseh problemov.
Na meji med Hrvaško in Slovenijo sem lanskega oktobra srečal Palestinca, ki se mu je zareklo, da se je iz begunskega taborišča Jarmuk v Damasku čez Turčijo, Egejsko morje, grške otoke in balkanske države prebil do Slovenije na poti v Nemčijo. Vztrajno je trdil, da je Sirec. »Če rečem, da sem Palestinec, ne pridem nikamor,« je bil nervozen ob mojem vpraševanju. Njegova družina je leta 1948 pribežala na Zahodni breg, leta 1967 pa je pred izraelsko vojsko zbežala najprej v Jordanijo in od tam naprej v Sirijo, kjer je dobila zatočišče. On je bil tretja v begunstvu rojena generacija. »Jaz imam že v Siriji status begunca, najbrž bi me poslali nazaj.«
Zidovi, ograje, prepoved vračanja in vojaško nasilje so za Palestince normalnost vsakdanjega življenja. Nekoliko presenetljivo je to normalnost tudi za evropske države, ki njihovo usodo opazujejo vsaj pet desetletij. Palestince preganjajo, zaklepajo na ograjena območja, izseljujejo, zapirajo in jim plenijo zemljo dan za dnem, leto za letom, desetletje za desetletjem. Kar doživljajo, je v nasprotju s konvencijami in zakonodajo, ki so nastale v srcu Evrope in se postavljajo z imeni njenih najlepših mest. Pa vendar so države, kjer so bile konvencije, protokoli in zakoni slovesno podpisani, zamižale na obe očesi in mirno pristale na njihov izbris. Na Zahodnem bregu ne veljata niti ženevska konvencija niti v Bruslju skrbno sestavljeno humanitarno pravo. Kot da je njihova kršitev nevidna.
Iz izkušnje smo se naučili, kako se rešimo neprijetnih ljudi, ki bežijo pred vojnami in krivicami. Naredimo jih nevidne. Če nečesa ne vidiš, ne obstaja. Problem razrešimo tako, da ga skrijemo za zidove, da med njega in nas razvijemo bodečo žico in se delamo, da nikjer ni nikogar. Kam so se skrili vsi ti desettisoči ljudi, ki so z Bližnjega vzhoda pribežali do nas? Postali so nevidni. Živijo samo še na fotografijah.
