Elia Suleiman, palestinski režiser: v največjem obupu smo se zatekli k črnemu humorju

Tudi, čeprav ne da bi se tega zares zavedal, kajti moj namen pri snemanju filmov nikoli ni bil dokumentarističen. Nisem obremenjen s skicami svojega odraščanja, se pa zagotovo prikradejo v scenarij iz nezavednega. To je v meni in mimo tega ne morem, niti v primeru zanikanja. To me je oblikovalo in zaradi tega sem to, kar sem. Zgodbo na film prenašam na način, kot sem jo sam dojel, saj je percepcija nekoga drugega o isti stvari zagotovo povsem drugačna. Film je moja pot, a ni edina pot! Ne obstaja orodje, s katerim bi lahko proizvedli naravo pripovedi. Poetika se nahaja v karakterju samem, ki se samosvoje odziva na množico absurdnih situacij ter v posledično nujni komunikaciji z njimi vzpostavi obrambni položaj do prostora in časa, v katerem je hote ali nehote ujet. Ni pa to nič novega, izvor sega daleč v zgodovino. Govor je o humorju iz obupa, in tega se je skozi razvoj civilizacije nabralo mnogo. Moji filmi so samo naslednja stopnica, saj ne morem zanikati, da pogosto brez vnaprej pripravljene strategije navdih za svoje pripovedi črpam iz »lahkotnega« občutenja obupa v getu – ki mi je bil, tako kot njegova humorna plat, zelo blizu. Z leti se je število takšnih situacij še pomnožilo in razpršilo po vsem svetu in jih je danes nemogoče prešteti. V mojih filmih je torej zaslediti veliko absurdnih situacij, ki jih sam vidim in razlagam s stališča groteskne sedanjosti.

Nagibam se h označbi poetična fikcija, kajti če bi govoril o realnosti, potem ne bi snemal filmov. Osnovna ideja je prenesti realnost v neko obliko namišljene realnosti, ki pa ni edina. Gre za estetizacijo, ne reprodukcijo videnega. Ne zanikam, da poskušam svojim filmom vcepiti nekaj dokumentarističnega profila, vendar to samo po sebi še ni realnost. Če v njih obstaja kanček resnice za gledalca, potem mu tega ne morem na silo iztrgati iz pogleda oziroma spomina. To je stvar subjektivnega odnosa, identifikacije z videnim na filmu. Osebno se le poglabljam med kopico občutkov s težo, ki še vedno odmevajo v mojih spominih, in jih poskušam povezati v enotno pripoved v izbranem estetskem polju.

Kot umetnik in režiser sem z zgodovinskega vidika povsem nezgodovinski. Vem, sliši se nenavadno, ampak tako je. Zgodovinskost mi pripisujejo nepoznavalci, ki niso bili nikoli neposredno soočeni s palestinskim vprašanjem. Pri tem ne mislim, da se niso ukvarjali s tem, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja od leta 1948 dalje, temveč so konflikt opazovali in spremljali preko televizije, raznih študij, okroglih miz... Vsakdo, ki je bil vsaj blizu, lahko loči med dejanskim in videnim, kar pa ne pomeni, da nimam pravice predstaviti stanja, kot sem ga doživljal sam. Samo v enem filmu, The Time That Remains, sem se v uvodnem delu skušal približati pravi zgodovinski naraciji, ki pa je kljub temu nepopolna in natančna le toliko, kolikor sem skozi sebe razumel zgodbo svojega očeta; gre za moj pogled na njegova videnja in preko njih sem znova prišel do sebe. Kadri so odtenki spominov, ki jih ne povezujem kronološko, temveč po svojem vrstnem redu. Skratka, ne pripovedujem zgodovine, saj je vsaka reprodukcija že sama po sebi fikcija, a vseeno poudarjam, da vse, kar se je dogajalo leta 1948, se je zgodilo tudi leta 1967, in se dogaja tudi danes. Odraščal sem v mestu, ki je bilo iz dneva v dan bolj načrtno izolirano; iz živahnega mesta, polnega življenja, se je po hitrem postopku spreminjalo v geto, okoli katerega so bile razporejene okupacijske sile. Vzeli so nam zemljo, ljudi palestinskega porekla so preganjali, odpuščali iz služb. V nekem trenutku enostavno nismo več vedeli, kaj naj počnemo v življenju oziroma kaj naj sploh počnemo z življenjem samim. V tej situaciji smo se zatekli h črnemu humorju, ki je ponazarjal, kako globoko smo, ne po svoji krivdi, zabredli. Posredno iz tega tega humorja nastane upanje. In v takšnem središču našega geta ali, gledano od zunaj, na margini, sem poiskal osnovna izhodišča svoje filmske naracije, svoj manifest na tanki črti med komedijo in odtujenostjo.

Večkrat sem poudaril, da smo živeli v enkratni nestabilnosti, vendar, če dobro pogledam naokoli, je okoli 90 odstotkov sveta v podobni situaciji. Torej, odraščati v Palestini po svoje ni bilo nič posebnega, kar je vsekakor tragičen paradoks. Interes nekoga tretjega je, o čem se bo več vedelo in o čem se bo več pisalo. V interesu Izraela je to vsekakor bilo, le da so v tej zgodbi sebe predstavljali kot žrtve. Palestinski narod je bil do nedavnega dobesedno izključen iz simpatij preostalega sveta, četudi se je dobro vedelo, kaj in zakaj se na teh ozemljih dogaja. In potem je zahod presenečen, ko se Palestina v drugih oblikah začne dogajati na njegovem pragu, kar v teh trenutkih vidimo z begunsko krizo na vratih Evrope in v njej sami. Kolonializem je namreč spremenil zgolj zunanjo obliko, svoje prave narave nikdar. Evropa do tega problema ne more več pristopati kot opazovalka. Njena lažna čistost je porušena. Problem Palestine danes doživljamo na vsakem koraku. Vsi ga živimo, le da v različnih oblikah. Preostali svet šele v tem trenutku začenja razumeti pravo naravo konflikta. Spoznavajo nekaj, kar smo Palestinci spoznali že davno: da smo vedno živeli in še vedno živimo v neki obliki vojaške ali postvojaške vladavine. Vse to pušča globoke psihične posledice na ljudeh in okolju, v katerem živijo. Prav zato moji filmi ne govorijo o vojnah, temveč preko spominov o posledicah, ki jih vojne puščajo na ljudeh.

Sploh ne, v filmski svet sem vstopil šele kot odrasla oseba. Pred tem nisem imel prav nobenih filmskih izkušenj, niti posebno razvite ljubezni do sedme umetnosti. Na določeni točki v življenju, potem ko sem pustil šolo in brezciljno postopal naokoli, enostavno nisem vedel, kaj bi počel. Vedel sem, da znam pripovedovati zgodbe, nisem pa vedel, kateri medij bi bil za mojo obliko naracije najbolj primeren. Med kupčkanjem to ali ono sem izbral film. Da sem končal pri filmu, je torej le naključje...

To je čista ironija, ki veliko pove o akademski resnobnosti ceha.

Kinematografije ni mogoče lokalizirati. Če gledalci to počnejo, to pomeni, da jih kot režiser nisem prepričal, da sem lokalec in sam sebi največja kolateralna škoda. Vsak kader je treba videti širše, imeti mora široki kot, ki Palestino predstavlja zgolj kot primer konfliktov, ki se dogajajo povsod po svetu. Kajti če je film dober, bo znal nagovoriti vse ljudi ne glede to, kje na svetu se nahajajo. Tak film ima dve komponenti: je hkrati dostopen in univerzalen, aktualizira se v danem prostoru in času. V svojih filmih Palestino obravnavam kot mikrokozmos sveta, hkrati pa v svetu vidim mikrokozmos Palestine. V tem je srž moje naracije, ki nikakor ni etnografska ali geopolitična. Takšnih filmov nisem sposoben posneti. Vse, kar počnem, je, da pripovedujem zgodbe, v katerih se ljudje lahko prepoznajo. Meja tu ni. Ločim namreč med identiteto in identifikacijo – slednja mi je veliko bolj pomembna, saj želim preseči zamejenost, ki je film kot tak ne podpira. V tem primeru bi namreč imeli opravka s politično propagando, za katero vemo, kam pripelje.

Če je film dober, pripada vsem ljudem. Vojna, zatiranje, izkoriščanje, kolonizacija, kapitalizem, oportunizem, neoliberalizem so globalne teme, ki niso palestinska posebnost. Resda konflikti niso vsi enake narave, imajo svoje lokalne posebnosti, a je veliko tudi podobnosti. Največji problem okupacije moje domovine je, da so imeli njeni okupatorji podporo in zaščito kolonialnih sil, in da so bili v preteklosti sami diskriminirani na podoben način. Antisemitizem skozi stoletja je stvarnost, prav tako holokavst, ki ga ne smemo zanikati. Zato je nam težko razložiti svetu, da gre v primeru Palestine zgolj za naslednjo fazo kolonializma, ki se odvija v drugačnem, časovno prilagojenem kontekstu. Izraelcem je namreč uspelo prepričati svet, da se je zgodovina na tem ozemlju začela šele leta 1948. To je naše leto nič. Pred tem očitno ni bilo tu nikogar. Nismo poseljevali tega področja, se borili proti Britancem, gradili naselij, se poročali in umirali. Palestinci smo postali narod brez zgodovine pred letom 1948. Dobili smo jo šele z invazijo Izraela.

Moj osnovni namen je gledalca pripraviti, da uživa v gledanju, da ga pritegne estetika, zgodba. V ozadju se skriva drobna intimna želja, da bi bilo v gledalcu, ko pride iz kina, več ljubezni in želje po sožitju. Takšno sporočilo ni vezano izključno na Palestino, temveč se nanaša na vse skrite kotičke na našem svetu. Resda izhajam iz palestinskega ambienta in okoliša, v katerem sem odraščal, vendar nisem nikakršen predstavnik Palestine, sem le človek v svetu, ki snema filme za ljudi na tem svetu. To je moje temeljno izhodišče, h kateremu se nagibam. Seveda ne morem vplivati na razmisleke drugih, zlasti tistih, ki radi lepijo etikete. Zanje sem in bom ostal palestinski režiser. S tem sem se sprijaznil, četudi sam ne mislim tako. Moji filmi pripadajo vsem vam, vi pa jih lahko sprejmete ali ne.

Težko bi posplošil, saj ne vem, kdo jih je videl. Izhajam lahko le iz zapisov, ki jih je zaslediti v časopisih, in ti so večinoma pozitivni. Seveda se najdejo nekateri, ki pravijo, da nič od tega ni res, da pretiravam in se samopomilujem, a teh je zelo malo. V večini primerov so si kritiki enotni, da je zaradi naturalizma moje filme težko gledati, a da znam vse povedati s pravo mero distance in humorja. »Na drugi strani« so moje filme videli predvsem cinefili in ljudje, ki se ukvarjajo s filmom, kajti zelo redko najdejo pot v kinematografe, pa še takrat ni nobene reklame. So pa, to vem, naleteli na odličen sprejem med izraelskimi liberalci in sionističnimi levičarji.

Nisem politik in na vse težave gledam z moralnega stališča. Vem, kaj imajo tisti, ki iščejo rešitev v dveh državah, v mislih, vendar sam na vso stvar gledam drugače. Nobena država nam ne pomaga, če nismo prej vzpostavili pravičnega reda, ki vključuje vse in nikogar ne izključuje. Ko bo enkrat to vzpostavljeno, mi je vseeno, kako tvorbo pozneje poimenujejo; gre le še za formalnost, za tehnično stvar. Postavljanje meja ne prinaša nobenih pravic, prej jih odvzema. Če bi se Palestina zamejila kot država in s tem izključila pripadnike drugih narodov, potem sem proti takšni državi, še posebej če bodo preganjali drugače misleče ter začeli prakticirati rasizem in šovinizem. Na tej točki se vprašam, kakšna je potem razlika med nami in Izraelom. Hočemo postati enaki kot Izrael ali vzpostaviti pravično ureditev za vse? Vprašanje torej ni ena ali dve državi, temveč pravni red, pred katerim bi bili vsi enaki. Postavljanje meja ne naredi države, to je ena izmed največjih zmot človeštva. Po drugi strani pa, če metafora države pomeni, da nimam pred vrati oboroženega izraelskega vojaka in gredo lahko otroci zjutraj v šolo brez bojazni, da bi jih prestregla krogla, potem bi se znal z zadržkom temu prilagoditi. Država mora zagotoviti varnost, sploh če s seboj prinese osvoboditev izpod okupacije. Kljub vsemu pa je varnost šele začetek. Potem je vse odvisno od nas, da vzgojimo humano družbo na moralnih načelih, da se zavemo, kdo smo in kaj bi radi postali. Če tega ne naredimo, bomo le ena izmed idiotskih držav, ki jih vidimo okoli sebe.

Vedno in povsod je enako. Politiki se igrajo z močjo in pri tem ne upoštevajo tistih, katerih predstavniki naj bi pravzaprav bili. V njihovem interesu ni, da bi bili napredni ali da bi se borili za pravico, njihov interes je kapital in kapitalu je v interesu, da jih imajo politike pod nadzorom. Pomanjkanje oziroma izostanek pravice je namreč zelo donosen posel, s katerim se da ogromno zaslužiti. Takšno politiko je Izrael pripeljal do popolnosti. Zadaj so mediji, ki služijo tem politikom in preko njih kapitalu, ki perejo možgane ljudem, ki so na koncu tako izmozgani, da se ne znajo več orientirati. Kar se je nedavno dogajalo v Gazi, je neopisljivo. Biti tam ... ne najdem prave besede. To so bili otroci brez imena, niti številke niso. Niti dokumentarni posnetki ne morejo prenesti žive groze v svet. Zato je »mala« poteza vašega kolektiva velika stvar, veliko večja, kot si lahko mislite. V navalu veselja in želja je dala misliti – in če je dala misliti samo enemu od prisotnih, je dosegla svoj namen. V svetu se je namreč uveljavila bolna miselnost, da je Izrael sinonim za pravico, kar je velika neumnost. Prav narobe: Izraelu nestabilnost ustreza, kajti njihov odnos do nasilja je pornografski. V vojni vidijo svojo priložnost, saj jim mir nikakor ne ustreza. Vedno več sveta na srečo spoznava, da je njihova pravična usoda polna lukenj. Kar je pri tem najbolj žalostno, pa je, da ima to previsoko ceno, dejansko in kolateralno. Moč je nevarna stvar, ki jo je lahko zlorabiti.

To vprašanje me je razžiralo zelo dolgo časa. Veliko je bilo samoizpraševanja, ali naj se filma sploh lotim, zlasti prvega dela, kjer gre za očetovo pripoved. Zgodbe naših očetov so znana stvar. Vsi kot otroci radi poslušamo starše, kaj so počeli, kje vse so bili in kaj se jim je zgodilo. Kot otrok sem se naposlušal teh zgodb, a spomini so bili zelo površinski. Zato sem jih hotel poglobiti in se otresti svojih videnj, ki so realno sliko pačili. Ko je oče zbolel, sem veliko časa preživel ob njem in ga zasliševal, da sem lahko spomine odel v prave barve, v pravi zgodovinski kontekst, umestil na prave lokacije v svoji soseščini. Veliko kadrov sem pozneje posnel prav tam, kjer se je stvar dejansko odvila. Na ta način sem se hotel – preko lastne stilizacije, seveda – čim bolj približati spominom svojega očeta. V ospredju je bila torej naracija, pripoved, in ne toliko fotografija.

Čista fikcija, ki je ne morete najti v filmskih priročnikih.

Težko vprašanje... Umetniki vedno gojimo upanje, da bi bila umetnost osnova boljšemu svetu. To velja tako za sto let filma kot tisočletje različnih umetnosti, ki so izoblikovale civilizacijo. Z umetnostjo je seveda mogoče manipulirati in jo izkoriščati v razne neprave, propagandne namene. Ali je to sploh še umetnost? Tu bi bila potrebna večplastna analiza. Na kratki rok spremembe niso mogoče, na daljši – ja. Če bi film imel takojšnji učinek v realnem svetu, potem bi močno podvomil vanj.