Muhammad Ali, z rojstnim imenom Cassius Clay: olimpijski zmagovalec v boksu v poltežki kategoriji v Rimu leta 1960 in trikratni absolutni svetovni prvak v profesionalnem boksu (leta 1964, 1974 in 1978). Tvorec največjih boksarskih in tudi športnih dvobojev v zgodovini. Človek, ki se je uprl odhodu v ameriško vojsko in posledično na vietnamsko bojišče, zaradi česar je leta 1967 ostal brez prvega naslova svetovnega prvaka, ki mu ga v ringu dolgo nihče ne bi mogel vzeti. Večni borec za pravice temnopoltih, zlasti v drugi polovici šestdesetih let v času vzpona črnskega upora z Martinom Luthrom Kingom na čelu. Najboljši in »največji« (kot se je sam razglasil) boksar vseh časov in verjetno eden najboljših športnikov nasploh v svetovni zgodovini. Človek, o katerem sta Michael Mann in Will Smith posnela legendarni film (Ali) in bila zanj nominirana za oskarja… Če vse to seštejemo, dobimo, kar je priznani Sports Illustrated storil pred časom: Alija je razglasil za svetovnega športnika stoletja.
Od senzacije do (skoraj) poraženca
Njegova boksarska tehnika bo šla v zgodovino kot verjetno nedosegljiva. Lahkotni hitri ples simpatičnega visokoraslega boksarja okoli nasprotnikov, nenehni hitri in natančni udarci, izmikanje protiudarcem s skoraj gumijastim nagibom nazaj, legendarni in neponovljivi besedni dvoboji v ringu in zunaj njega – ter kadar je bilo najbolj treba, ubijalski udarci. Vse to je boksu vrnilo status »viteštva«, z dvoboji, v katerih je pamet lahko premagala še tako surovo in brutalno moč. Olimpijski naslov je dobil premočno, prvi absolutni profesionalni naslov pa je že čez štiri leta, z 22 leti, osvojil z zmago nad dotlej povsem superiornim prvakom Sonnyjem Listonom (po tem je prevzel muslimansko vero in se iz Claya preimenoval v Alija). Naslov so mu, kot rečeno, odvzeli leta 1967 (po 29 zmagah brez poraza), ker je zavrnil odhod v vojsko z legendarnim stavkom, da »kako naj ubijam, če pa petkrat na dan molim za mir«. Boksarski izgnanec je bil do junija 1970, ko mu je ameriško vrhovno sodišče vrnilo pravico do tekmovanja. A ko se je vrnil v ring, ni bil več čisto pravi, triletni premor je naredil svoje. Izgubil je najprej »spopad stoletja« v Madison Gardnu leta 1971 s tedanjim svetovnim prvakom Joejem Frazierjem - Smokinom in kasneje še s Kenom Nortonom. Zdelo se je, da je to večnega upornika in ljubljenca Amerike (in TV-kamer) zlomilo, njegova kariera je bila videti končana. Potem pa je uprizoril spektakularno vrnitev, kakršne svetovni šport še ni videl.
V enem dvoboju je spremenil svet športa
Po uspešnih revanšah z Nortonom in (tedaj že nekdanjim prvakom) Frazierjem je namreč leta 1974 dobil priložnost za nov boj za naslov svetovnega prvaka s tedanjim prvim borcem svetovnega boksa, pošastnim Georgeem Foremanom. V tem dvoboju v zairski Kinšasi je Ali spisal eno največjih zgodb v športu nasploh. Posnetki priprav na ta spopad in sam dvoboj so verjetno najpogosteje in najnatančneje analizirani športni motivi v zgodovini. Kako je mogoče, da je »lahki« Ali, tedaj star 32 let in z najboljšimi boksarskimi leti daleč za seboj, lahko premagal grozljivo goro mišic, zbranih v podobi Foremana, ki je do dvoboja z Alijem zbral 40 zmag brez poraza in ki je samo sedmim nasprotnikom pustil, da so ostali na nogah dlje kot do četrte runde? Opazovalci Foremanovih priprav v Kinšasi so zbirali stave samo v eno smer: koliko rund lahko Ali zdrži? A ta je v dvoboju, ki ga je prenašal ves svet – tudi v Sloveniji smo osnovnošolci vstali ob 3. uri zjutraj, da smo si v živo ogledali prenos – priredil dotlej največjo športno senzacijo vseh časov. Ta dvoboj 30. oktobra 1974, ki so ga Američani filmsko poimenovali spopad v džungli (rumble in the jungle), bo odšel v športno zgodovino kot dan, ko je plemenita veščina, kombinirana z inteligenco, premagala surovo moč.
Ali je tistega večera, telesno odlično pripravljen, presenetljivo napadel Foremana takoj v začetku dvoboja, a se v sredini bitke premeteno »ulegel« na vrvi v ringu, da ga je Foreman mlatil kot goro mesa po telesu, Ali pa mu je vračal drobne udarce v glavo. Ko ga Foreman do četrte runde, ko so običajno popadali vsi njegovi nasprotniki, ni nokavtiral in mu je vidno pohajala sapa, mu je Ali prvič zakričal: »Ali je to vse, kar zmoreš?« Utrujal ga je še nekaj krogov na vrveh, proti koncu 8. runde pa ga je z dvema natančno odmerjenima udarcema v glavo nokavtiral ter drugič postal svetovni prvak. Od tistega dne v športu nič več ni bilo kot dotlej, spremenila so se vsa veljavna pravila.
Parkinsonova bolezen
Ali je svoj naslov spektakularno ubranil še leta 1975 v podobnem »filmskem« dvoboju s Frazierjem na Filipinih (thrilla in Manila), ki je znova ves svet prikoval pred zaslone, ko v 14. rundi trener na smrt utrujenega Joeja ni več upal poslati pred Alijeve pesti. Naslov je potem leta 1978 izgubil in ga ekspresno spet pridobil nazaj (kot prvi boksar je bil tretjič prvak) v dvobojih z Leonom Spinksom ter tako na vrhuncu domnevno končal spektakularno kariero. Zakaj se je potem v letih 1980 in 1981 kot prava karikatura samega sebe vrnil v ring (za dvoboj s prvakom Larryjem Holmesom in res še zadnjič s porazom proti Trevorju Berbicku), ve samo on. Parkinsonovo bolezen so mu odkrili leta 1984 in odtlej je živel v njeni senci. Ni se več veliko pojavljal v javnosti, nazadnje zares, spet spektakularno, v Atlanti leta 1996, ko je na olimpijskih igrah prižgal ogenj. Zadnjih nekaj let je bil zaradi bolezni zelo izmučen, smrt je bila tako zanj bolj kot ne odrešitev. Pokopali ga bodo v kentuckyjskem Louisevillu, kjer se je rodil.
