Končno, je bila gotovo njegova prva misel, ko je včeraj ob 18:17 na osrednjem igrišču Roland Garrosa premagal Škota Andyja Murraya (3:6, 6:1, 6:2, 6:4) in tako v svojo statistiko vpisal zmagoslavje na teniškem turnirju iz velike četverice, ki ga je doslej že trikrat v finalu neuspešno naskakoval. Srb Novak Đoković je tako postal osmi s pokrom asov v rokavu (po Fredu Perryju, Donu Budgeu, Royu Emersonu, Rodu Laverju, Andreju Agassiju, Rogerju Federerju in Rafaelu Nadalu) in tretji (po Laverju in Budgeu), ki mu jih je uspelo osvojiti zaporedoma. Dosežka od leta 1969 ni še nihče ponovil. To pa je bila tudi njegova 28. zaporedna posamična zmaga na turnirjih za veliki slam. Kaj podobnega ni uspelo nikomur. Za zmagoslavje pa se bo lahko tudi izdatno nagradil. Na pariškem čeku je bilo namreč izpisanih neverjetnih dva milijona evrov.
V trenutku, ko je po dobrih treh urah zmagoslavno dvignil roke v zrak, je kako simbolično posijalo sonce, ki ga v deževnem Parizu ni bilo zadnjih deset dni. »Upam, da so gledalci uživali. Za vso podporo se jim zahvaljujem. To je zelo specifičen trenutek v moji karieri, verjetno najpomembnejši do zdaj,« so bile Novakove prve besede, zbrane na do zadnjega kotička napolnjenem stadionu Philippe-Chatrier, na katerem je prostora za 14.840 gledalcev, pa je nagovoril v francoščini. Nič čudnega, saj je poliglot, ki obvlada tudi angleščino, nemščino in italijanščino. Najverjetneje pa je bil to tudi trenutek, ko se je spomnil možakarja po imenu Igor Četojević. Zdravnik, sicer očetov znanec, je bil namreč tisti, ki je v nadarjenem teniškem igralcu z velikimi nihanji v ravni igre prepoznal bolnika, ki trpi za celiakijo. Po postavljeni diagnozi, ko je z jedilnika odstranil vsa živila z glutenom, tudi njemu tako ljubljene testenine, so se učinki začeli kazati hitro. Postal je hitrejši, eksplozivejši, vzdržljivejši.
Danes, pri vsega 29 letih, se tako lahko pohvali s 64 turnirskimi zmagami, med katerimi jih je 12 na turnirjih za veliki slam (od tega polovica v Avstraliji), prepričljivo je na prvem mestu svetovne lestvice, kot prvi v zgodovini pa je samo s turnirskimi nagradami premagal magično mejo 100 milijonov dolarjev zaslužka. Stroka se zato z razlogom sprašuje, kje so njegove meje? Šibkosti namreč nima. »Je najbolj popoln igralec vseh časov, ki obvlada forhend, bekhend, servis, odlično se tudi giba ne glede na podlago in je za nameček psihično izjemno močan,« je njegove karakteristike pokomentiral sloviti teniški trener Nick Bolletieri. Za nameček ga v teniški karavani vsi občudujejo. Rad se namreč zabava, dostikrat na igrišče povabi tudi kakšnega gledalca, s katerim zapleše, vedno se zahvali tudi pobiralcem žog. Znana pa so tudi njegova oponašanja kolegov (na primer velikega tekmeca Rafaela Nadala in legende Johna McEnroeja) in kolegic (Marije Šarapove), ki nasmejijo občinstvo, zato ne čudi, da so arene na njegovih dvobojih polne.
Đoković je v primerjavi z Murrayem sicer imel lažjo pot do finala, saj je na igrišču preživel kar pet ur manj (12:55 proti 17:49), za nameček je izgubil le en niz, tudi v četrtfinalu in polfinalu je 7. in 13. nosilca ugnal gladko v treh nizih. Medtem se je Škot v prvih dveh dvobojih reševal šele v petem nizu, za nameček je od tretjega kroga dalje igral proti nosilcem, predvsem deveti Richard Gasquet v četrtfinalu in tretji Stan Wawrinka v polfinalu pa sta ga utrudila. Je imel pa Srb seveda srečo, da se je poškodoval Rafael Nadal. V Parizu ga je Španec namreč premagal že šestkrat, dvakrat tudi v finalu.
