V Sloveniji je v sindikate včlanjena le še petina aktivne populacije. Upad sindikaliziranosti je še zlasti izrazit v zadnjih desetih letih, saj se je število članov skoraj zmanjšalo za polovico, s 37 na 20,9 odstotkov, kaže najnovejša analiza Centra za raziskovanje javnega mnenja fakultete za družbene vede (FDV).
Ob številnih stečajih ter drastičnem povečanju brezposelnosti v 90. letih prejšnjega stoletja in med zadnjo gospodarsko krizo je na zmanjšanje članstva že vse od osamosvojitve naprej močno vplivala zlasti sprememba starostne strukture v sindikatih. Medtem ko je bilo leta 1994 v njih 26 odstotkov mlajših od 30 let, je ta delež lani padel na zgolj dva odstotka. Delež starejših od 46 let se je v tem času povečal z 22 na kar 68 odstotkov.
Sindikalisti so se postarali
»Članstvo v sindikatih se je dramatično postaralo. Ljudje odhajajo, se upokojujejo, novih članov pa ni. V sindikatih bi morali prižgati alarm,« opozarja Miroslav Stanojević s FDV. Po njegovem mnenju je eden ključnih vzrokov za spremembo starostne strukture in s tem izgubo članstva v tem, da se sindikati niso prilagodili spremembam na trgu dela, kjer so v porastu nestandardne in negotove oblike zaposlovanja, pa tudi, da ne znajo vzpostaviti pravega stika z mlajšo generacijo, ki je takšnim oblikam dela najbolj izpostavljena.
»Prekarne delavce je težko povezati, saj so njihovi interesi zelo individualizirani, ob tem pa pogosto menjajo svoj status. Poleg tega je med redno zaposlenimi in prekarci interesni konflikt. Redno zaposleni delavci dojemajo prekarce kot neprijetno konkurenco, ki zvišuje norme in znižuje plače,« pojasnjuje Stanojević. Čeprav je prepričan, da bi se dalo prekarne delavce vključiti v klasične sindikate, se mu zdi še bolj pomembno, da se ti začnejo aktivneje samoorganizirati.
Dramatične spremembe v zelo kratkem času
Analize rezultatov raziskave kažejo, da je od začetka tisočletja prišlo do velikih sprememb na vseh področjih sindikalne organiziranosti. Članstvo je najbolj upadlo v tržnih storitvah, kjer sindikatov ni več v kar tretjini večjih podjetij. Propad številnih industrijskih podjetij je močno prizadel tudi sindikate v gospodarstvu, med drugim največjo konfederacijo – Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS).
Članstvo je še najbolj stabilno v sindikatih javnega sektorja, kjer pa imajo drugačen problem – izrazito fragmentacijo. »Ob že tako pretiranem številu sindikatov se v javnem sektorju nenehno pojavljajo še novi, vsi pa so zelo ozko interesno usmerjeni. Ob povečevanju negotovosti različnih kategorij zaposlenih v javnem sektorju ter rastočem nezadovoljstvu z lastnim materialnim položajem je vse bolj v ospredju sindikalni boj za lastne interese, ki pa je pri omejenem finančnem okviru, ki ga ima vlada, možen le na račun drugih,« opozarja Stanojevič, ki meni, da takšne »kratkoročno naravnane sindikalne politike« zmanjšujejo moč vsega sindikalnega gibanja.
Ekonomska logika je v združevanju
Stanojević je prepričan, da je prihodnost sindikalnega gibanja v združevanju – tudi zaradi same ekonomske logike. »Če izgubiš polovico članstva, mora to imeti strašanske finančne posledice, še zlasti če ob tem ohranjaš pri življenju sindikate, ki skoraj nimajo več članov.«
Sindikatom svetuje, naj se pri reorganizaciji zgledujejo po Nemčiji, kjer imajo le eno krovno organizacijo DGB, znotraj nje pa tri močne sindikate – IG Metall, ki združuje industrijske delavce, sindikat kemije in sindikat javnih uslužbencev Verdi. Po tej analogiji bi bilo pri nas smiselno, da bi se sindikati v gospodarstvu združili v manjše število panožnih sindikatov znotraj ene ali dveh večjih konfederacij, v javnem sektorju pa v okviru Štrukljeve Konfederacije sindikatov javnega sektorja.
Pospešena reorganizacija je po Stanojevićevem mnenju nujna tudi na nižjih ravneh. »Medtem ko so vodilni sindikalisti v konfederacijah predvsem politiki, ki sodelujejo v socialnem dialogu in pri sprejemanju zakonov, pa deluje na mikroravni drugačna logika. Podjetniški sindikati se pogosto močno identificirajo s svojimi podjetji in interesi jedra zaposlenih, zato so na teh ravneh še posebno pomembne vmesne strukture na panožni ravni,« pojasnjuje Stanojević. Kot primer dobre prakse izpostavlja zlasti sindikat kovinske in elektroindustrije SKEI, ki ima zaradi tradicije in narave dela v tem sektorju »sorazmerno močno člansko bazo in temu primerno nadpodjetniško mobilizacijsko moč in pogajalsko strukturo«.
