Muhammada Alija svet pozna kot najboljšega boksarja v težki kategoriji vseh časov ter tudi kot veliko osebnost in borca za človekove pravice . Zadnja tri desetletja je bolehal za Parkinsonovo boleznijo, svoj poslednji dvoboj z njo pa je izgubil v petek v bolnišnici v Phoenixu, kamor so ga dan prej pripeljali zaradi težav z dihanjem.
»Ali ne bo nikoli umrl«
Za njim danes žaluje ves svet, od njega se je poslovil tudi nekdanji svetovni prvak Američan Mike Tyson, ki mu je izrazil vso spoštovanje: »Bog je vzel svojega šampiona. Na svidenje Največji«.
»To je žalosten dan. Rad sem imel Muhammada Alija, bil je moj prijatelj. Ali ne bo nikoli umrl. Kot še vedno živi duh Martina Lutherja Kinga, bo tudi Alijev živel naprej,« se je od prijatelja poslovil Don King, ki je promoviral številne Alijeve dvoboje.
»Nedvomno je eden največjih in najboljših ljudi, kar jih je živelo v tem času,« ga je pohvalil prijatelj in večkratni boksarski nasprotnik George Foreman.
»Nikoli ne bo še enega Muhammada Alija. Temnopolti po vsem svetu so ga potrebovali. On je bil naš glas,« je rekel svetovni boksarski prvak v petih divizijah Floyd Mayweather.
»V veliko različnih pogledih si bil zmagovalec. Dobro si se »boril«. Sedaj pa mirno spi,« je rekla Bernice King, hči borca za človekove pravice Martina Lutherja Kinga.
»Vsi so ravno zaradi njega hoteli boksati. Bil je čudovit v vsakem pogledu, bil je tako skromen in briljantno karizmatičen. Bil je eden največjih športnikov, zelo veseli smo lahko, da je izbral ravno boks,« je povedal nekdanji boksarski prvak Barry McGuigan.
»Danes smo izgubili velikana. Boks je veliko dobil od njegovega talenta, a niti približno ne toliko, kolikor je človeštvo dobilo od njegove humanosti,« filipinski svetovni boksarski prvak v šestih divizijah Manny Pacquiao.
»S Hillary sva žalostna ob smrti Muhammada Alija. Od dneva, ko je leta 1960 osvojil zlato olimpijsko medaljo, so navdušenci nad boksom vedeli, da spremljajo zmes lepote in milosti, hitrosti in moči, ki je morda nikoli več ne bomo videli. Spremljali smo ga, kako je iz samozavestnega mladeniča odrasel v moža, polnega verskih in političnih prepričanj, zaradi katerih je moral sprejeti težke odločitve in živeti z določenimi posledicami. V ringu je bil pogumen, mladim je bil navdih, bil pa je tudi sočuten do tistih, ki so trpeli,« se je Aliju poklonil nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton.
»Ta človek. Ta kralj. Ta junak. Besede ne morejo povedati vsega. Navdušil je svet. Bog ga blagoslovi,« ga je na zadnjo pot pospremila Madonna.
Blestel že kot amater
Rodil se je 17. januarja 1942 v Louisvillu v zvezni državi Kentucky kot Cassius Marcellus Clay, leta 1964 pa se je po pridružitvi islamski verski organizaciji Nation of Islam preimenoval v Muhhamada Alija. Leta 1975 je prevzel tudi sunitsko islamsko vero.
Ali je blestel že kot amaterski boksar, saj je osvojil zlato olimpijsko medaljo v poltežki kategoriji na poletnih olimpijskih igrah 1960 v Rimu, kasneje v karieri pa je kot prvi trikrat osvojil naslov svetovnega boksarskega prvaka v težki kategoriji. To mu je uspelo v letih 1964, 1974 in 1978. Boksarske ringe zapustil leta 1981, tri leta pozneje pa so mu diagnosticirali Parkinsonovo bolezen, najverjetneje kot posledico poškodb, ki jih je utrpel v boksarski karieri. Leta 1999 ga je znana ameriška športna revija Sports Illustrated proglasila za športnika stoletja, BBC pa za športno osebnost stoletja.
Borec za pravice temnopoltih
Znan je bil tudi po svojem političnem udejstvovanju kot borec za človekove pravice temnopoltih Američanov in proti vojni. Leta 1967 je prišel navzkriž z oblastmi, ker je zaradi veroizpovedi in nasprotovanja vietnamski vojni zavrnil služenje vojaškega roka, zaradi česar je bil aretiran in obsojen izogibanja služenja vojaškega roka. Odvzeli so mu tudi naslov svetovnega prvaka, njegovo boksarsko licenco pa začasno preklicali. Ali nato med čakanjem na razsodbo vrhovnega sodišča o njegovi pritožbi, ki je bila na koncu uspešna, skoraj štiri leta ni boksal, a se je v nadaljevanju kariere vseeno uspešno vrnil v ring in bil še dvakrat prvak.
Muhammad Ali je v karieri ob 56 zmagah doživel le pet porazov. Udeležen je bil v več zgodovinskih boksarskih dvobojih za naslov svetovnega prvaka težke kategorije, trikrat proti Joeju Frazierju in Georgu Foremanu, od teh je izgubil le prvega s Frazierjem leta 1971.
