Primer, ki ga je predsednik zbornice izbral za svojo trditev, ne bi mogel biti slabši: inkriminirani zdravnik je namreč zasebni zdravnik, ki mu nihče ne duši njegove individualnosti; prav nasprotno: osebna in poklicna svoboda, ki mu jo je podelila nova država, je pri njem očitno sprostila neznansko inovativnost pri opravljanju poklica in ga obenem razbremenila profesionalnosti in odgovornosti. Če pa je predsednik s svojo aluzijo na socializem mislil na sistem nadzora, ki je v obravnavanem primeru, pa ne le v njem, izpričano zanič, je tudi tu zgrešil: v novi državi je strokovni nazor nad delom zdravnikov prešel iz rok države v roke zbornice, ki je avtonomna zdravniška organizacija. Ali bom razglašen za apologeta prejšnjega režima, če izrečem trditev, da primer Zimmermann v prejšnji državi ne bi bil mogoč? Omogočila ga je prav nova država, ki je nekdanje vpletanje v življenje in delo posameznika zamenjala s kapitalizmom laissez-faire. Da, dr. Zimmermann je nemoteno počel, kar je hotel, ker je zasebni zdravnik.
Tarča je tudi v drugih ozirih zgrešila poanto. Razen lucidne pripombe enega od udeležencev, da v primeru dr. Zimmermanna sploh ni šlo za strokovne napake, se je nato vsa razprava vrtela prav okrog njih: o tem, kako jih je treba obravnavati obzirno in nikakor z namenom kaznovanja, pač pa da se ob njih učimo in s tem zmanjšujemo možnost ponovitve. Na koncu se je zdelo, da je bilo šušmarstvo dr. Zimmermanna mogoče zaradi strahu drugih zdravnikov, ki tudi sami delajo napake ali ker jih takrat, ko o napakah hočejo govoriti, njihovi predpostavljeni šikanirajo, pa tudi zato, ker še nimamo agencije za kakovost, itd. itd.
Vse prav, ampak Zimmermannovih dejanj res ni mogoče šteti med strokovne napake v običajnem pomenu. Dr. Zimmermann trdi, da ravna vrhunsko strokovno in izključno v korist bolnikov. Nikakršnega razumevanje ne kaže za očitke, da so njegove storitve opravljene nestrokovno (neupoštevanje doktrin na več področjih), s pomanjkljivo veščino (estetsko iznakaženje teles bolnikov) ter z namenom materialnega okoriščanja (izvajanje nepotrebnih posegov).
Naslov oddaje ni bil ravno posrečen: kultura molka namreč velja za zdravniške napake in morda se je pogovor prav zaradi tega vrtel okrog njih. Šušmarjenje in profiterstvo nista nekaj, za kar bi zdravniki domnevali, da se lahko »zgodi« tudi njim, in bi zaradi tega molčali. Nasprotno, tako delo velika večina obsoja in izkazalo se je, da je vsaj en zdravnik o tem že pred desetimi leti poročal zbornici. Seveda še vedno ostaja vprašanje, zakaj takšnih prijav ni bilo več: vedeti za neustrezno zdravljenje in ne ukrepati – pa čeprav zgolj s šibkimi močmi posameznika – je v nasprotju s poklicno etiko.
Nihče od sodelujočih ni omenil ključnega dejstva, da je izvajanje nepotrebnih zdravstvenih storitev tipično za zasebno zdravstvo. Ko so v neki kanadski provinci iskali razlog, zakaj se je v enem letu število operacij žolčnih kamnov na stroške javnega zavarovanja povečalo kar za trikrat, so to pripisali trem na novo ustanovljenim zasebnim bolnišnicam, ki so dobile koncesijo. Odgovornost zdravstvene blagajne, ki je lakonično plačevala vse Zimmermannove storitve, je neizpodbitna: očitno se ji ne zdi potrebno ukvarjati se s finančnimi zlorabami, ki so tipične za zasebne izvajalce.
Stališče enega od predstavnikov zbornice (ki se ni pojavil v oddaji), da je krivo ministrstvo za zdravje, ker ničesar ne stori za ozaveščenost bolnikov, je metanje peska v oči: večina bolnikov se bo kljub večji ozaveščenosti pustila prepričati svojemu zdravniku; poleg tega je tudi internet preplavljen s podobnimi »strokovnimi« priporočili zasebnih zdravnikov. Uradnih strokovnih smernic, ki obsegajo po sto in več strani, bolniki ne berejo. Mimogrede: tudi v Sloveniji imamo zelo natančno izdelane strokovne smernice za bolezni ven, s katerimi se ukvarja dr. Zimmermann. Tudi če jih je prebral, se nanje požvižga.
Krivda ministrstva za zdravje, pa ne le sedanjega, temveč vseh tistih, ki so dopuščala ali celo spodbujala privatizacijo v zdravstvu, je, da so spregledala, da je zasebno delo dovzetno za mnoge skušnjave, ki jih javni zdravstveni sistem ne pozna, in da je temu treba prilagoditi strokovni in finančni nadzor. Vztrajanje zbornice pri ohranjanju identičnih pravil igre za javne in zasebne zdravnike dokazuje, da je zbornica vsaj v sedanjem trenutku neprimerna za opravljanje strokovnega nadzora nad delom zasebnih zdravnikov.
Vendar danes nadzor lahko opravlja samo zbornica. Pred mnogimi leti je dr. Zimmermannu izrekla kolegialno priporočilo in nato še javni opomin, nato pa je bedenje nad njegovim delom za skoraj desetletje povsem opustila, čeprav bi ji morali že njeni lastni (blagi) ukrepi narekovati, da bi ga morala pogosteje nadzorovati. Sicer je načrtovala še en nadzor, vendar ga je opustila: izbrana strokovnjaka sta namreč zahtevala izločitev iz postopka, ker delata na istem področju in bi jima lahko očitali pristranskost. Še ena nevednost ali zloraba: kdo pa naj izvede strokovni nadzor, če ne strokovnjak s tega področja?
Zbornica pri iskanju odgovornih kaže s prstom na druge. Ali ste že kdaj doživeli, da bi ta organizacija kadarkoli pokazala vsaj drobec samokritičnosti?
