Od kod si? Kam greš? S kom si? Ti je bilo lepo doma? Še lahko sanjaš? Koga imaš rad? Kje so tvoji prijatelji? Starši? Bratje, sestre? Otroci? Kako se sploh imenuješ?
Včasih so vprašanja odveč. Vsa. Intimna, globalna, zelo stvarna… Še več. Nespodobna so.
Utrujene noge, ranjeni podplati, razbrazdana koža, črni nohti namigujejo, da so se odgovori na poti izgubili.
Brezup?
Ne.
Borba za preživetje.
Pošvedrani čevlji, strgani natikači, polomljene bergle govorijo o moči beguncev, o herojstvu, ker so se bili sposobni podati na neskončno dolgo potovanje, čeprav so verjetno vedeli, kakšne grozote prežijo na njih, in mogoče celo slutili, kakšno razčlovečenje jih čaka na cilju.
Slovenija je za begunce le vmesna postaja. Ne preveč prijazna, a vseeno dovolj moralna, da jim dovoli, da si vsaj za trenutek odpočijejo. Včasih jim ponudi vodo, hrano, obleke. Zasilno posteljo. Čevlje.
In gredo naprej.
