Divja in neustrezna stara odlagališča, industrijsko onesnaževanje in promet še iz časov osvinčenega bencina so le nekateri krivci, ki so v preteklih stoletjih zastrupljali slovensko zemljo. Te nevarne snovi so v tleh ostale in prebivalstvo ogrožajo še danes. Nobena država na tem svetu sicer ni tako bogata, da bi lahko po stoletjih onesnaževanja svojim prebivalcem zagotovila povsem neoporečno okolje, opozarja dr. Borut Vrščaj iz Kmetijskega inštituta Slovenije. Toda v Sloveniji doslej nismo vedeli niti, kje ležijo najbolj degradirana območja in koliko jih je v državi. V roku dobrega leta dni naj bi se to spremenilo.
Prihaja težko pričakovani popis
Danes ministrstvo za okolje in prostor odpira enomesečno javno razpravo o osnutku uredbe o stanju tal, ki prvič v zgodovini naše države prinaša enotna merila, po katerih bo mogoče narisati zemljevid onesnaženosti tal in sestaviti seznam najbolj obremenjenih območij. Prvi seznam naj bi na podlagi obstoječih podatkov iz preteklih raziskav tal nastal v enem letu po sprejemu uredbe.
V enakem roku želi ministrstvo podatke dosedanjih raziskav na novo razvrstiti tudi glede na rabo oziroma dejavnost, ki poteka na posameznem onesnaženem območju. Kajti ni vseeno, ali se na nevarnih tleh igrajo otroci, raste solata ali vozijo bagri. Otrok prst mimogrede nese v usta, medtem ko je tveganje, da bi v človeku končal taisti svinec z neke njive, bistveno manjše, pojasnjuje dr. Vrščaj. Temu primerno predlog nove uredbe ločuje med otroškimi igrišči, kmetijskimi zemljišči, stanovanjskimi soseskami, industrijskimi in drugimi območji ter zanje določa različne kritične vrednosti strupenih kovin, pesticidov in drugih nevarnih snovi. Najstrožji standardi so predlagani za otroška igrišča, najohlapnejši pa za industrijska območja.
Do ukrepanja še daleč
Razkrita onesnaženost ne bo vodila v evakuacijo in izpraznitev posameznega območja, temveč bo po besedah predstavnikov okoljskega ministrstva spodbudila razmislek, za katero dejavnost uporabiti zemljišče oziroma katere ukrepe – zatravitev, zasaditev primernih rastlin, asfaltiranje za preprečevanje prašenja... – izvesti, da se nevarne snovi ne bi širile.
Toda pot do ukrepanja je lahko še dolga. Pred vsakršnim posegom bo namreč treba po besedah Helene Matoz z okoljskega ministrstva izdelati podrobno oceno tveganja za ljudi in za okolje ter določiti velikost prizadetega območja, šele nato lahko sledi sanacija. Kdo jo bo plačal, od kod denar državi in katera območja bodo imela prednost pred drugimi, prav tako še ni jasno. Po besedah generalne direktorice direktorata za okolje na ministrstvu Tanje Bolte bodo vsa ta vprašanja razjasnili v novem zakonu o varstvu okolja.
