Če so pesniki z branjem včasih polnili trge in stadione, se v času upadanja bralne kulture največkrat zgodi, da pritegnejo zgolj pozornost zanesenjakov na manjšem literarnem večeru. Da bi jih bilo čim več, že sedemnajsto leto skrbi tudi srečanje pesnikov, kritikov, prevajalcev in bralcev poezije Pranger, ki, kot je opozorila vodja Urška P. Černe, »ostaja festival, ki plava proti toku«. Na Prangerju, pomenljivo poimenovanem po srednjeveških sramotilnih stebrih, namreč vztrajajo, da zgolj prebiranje verzov ni dovolj, saj se je treba o poeziji tudi (kritično) pogovarjati.
Kaj lahko stori poezija?
Za začetek – in v luči kulturno-političnega dogajanja zadnje mesece – tudi o odnosu med umetnostjo in publiko. »Jasno je, da ne moremo sprejeti poenostavljenega modrovanja, da je mogoče meriti umetnost glede na njeno privlačnost za ljudske množice. Toda po drugi strani je treba priznati, da je marginalizacija kvalitetne umetnosti problem, ki ga je treba naslavljati,« poudarja filozof Jernej Kaluža, ki bo v torek k pogovoru povabil tudi Sašo Pavček, Natašo Velikonja in Sergeja Harlamova. Iskali bodo odgovore na vprašanje, ali je treba bežati pred okusom množic ali je vredno poskusiti od znotraj prevrednotiti obstoječe vrednote. »Kaj, če sploh kaj, lahko v tem kontekstu stori poezija?« se sprašuje Kaluža.
Sreda opoldne bo postregla s prevajalsko razpravo o slovenski poeziji v nemščini, ki se bo v kontekstu slovenskega častnega gostovanja dotaknila tudi vprašanja, kdo naj gre na knjižni sejem v Frankfurt in kako naj se predstavlja. V kavarni Pritličje bodo uvide predstavili prevajalki Nada Grošelj in Urška P. Černe, v njuni družbi bo urednik priznane avstrijske literarne revije manuskripteAndreas Unterweger. Pod noč bo v Trubarjevi hiši literature Prangerjev pesniški večer.
Ljudje pod luno
V četrtek, petek in soboto bodo Prangerjev oder v Rogaški Slatini zavzeli osrednji festivalski akterji. Kritiška trojica – Peter Semolič, Diana Pungeršič in Veronika Šoster – je namreč izbrala devet pesniških zbirk, ki niso nujno najboljše ali najslabše, kar je imela ponuditi slovenska pesniška produkcija zadnjega leta, temveč gre za dela, ki si zaslužijo bolj poglobljeno razpravo; v njej ob bralcih sodelujejo tudi avtorji sami.
Semolič, ki je imel za merilo čim bolj raznolike poetike in avtorje različnih generacij, je za obravnavo izbral zbirko UdovicIztoka Osojnika, Pogovori z nikomerBraneta Senegačnika in Točke izginjanjaLucije Stupica. Veronika Šoster bo pozornost usmerila na zbirke, v katerih ostajajo avtorji zvesti neposrednemu upovedovanju in samoironiji. Sem gotovo sodita pesniška prvenca Ljubav reče grevaNine Dragičević in Dostop na odprto morjeNine Kremžar, pa tudi druga zbirka Blaža IršičaČlovek pod luno.
»Izbrala sem tri zbirke, med katerimi je na prvi pogled težko najti vzporednice, ne le zaradi pesniškega pristopa, ampak tudi zaradi njihove sistemske umeščenosti – od samozaložbene perifernosti, preko prijave na literarni natečaj do klasičnega prvenca. A ravno njihova literarnosistemska in znotrajbesedilna svojskost te zbirke tudi druži,« je povedala še kritičarka Diana Pungeršič. Na Pranger bo postavila ŠovinistkoMonike Vrečar, OjstricoMateja Krajnca in AmonitZalke Drglin.
