To velja za vsa umetnostna področja, ne samo za glasbeno. Kar zadeva razumevanje glasb pri nas, se je to odprlo in vsaj delno zrahljalo utrjene hierarhije tudi zaradi prispevka Druge godbe in različnih akterjev, ki so jo delali. Ti prireditelji so kakor iznajdljivi palčki z idejami, dobrimi mednarodnimi povezavami, poznavanjem polja, privrženi stvari, ki jo z žarom predstavljajo javnosti. Navzven je vse videti krasno, kultura cveti, dogaja se prepih, festivali in druge prireditve, ki jih izvedejo, so videti kot (ekonomsko in drugače) uspešni, dobro stoječi pogoni, v resnici pa je vse že leta na robu, kjer se proizvaja zadolženost in najemanje hipotekarnih kreditov, da ta kulturni voz nekako gre naprej. Le od zavzetosti posameznikov, ki so vanje vložili svojo energijo, je odvisno, ali sploh še obstajajo. En programski »kiks«, zadovoljni spanec ob ugodni letini ali slabo vreme in stanje stvari se v hipu zasuče, navidezna varnost postane nevarnost pred potopom. To je Druga godba doživela pred štirimi, petimi leti, zaradi česar je bila primorana v organizacijsko in vsebinsko prenovo festivala, kar je bilo koristno zanjo.
Marsikaj se je spremenilo: medijska krajina, poslušalske navade, sistemi javnih podpor. Oblikovala se je nova festivalska »konkurenca« v mestu, novost so bile priborjene prireditvene infrastrukture z zasebnimi in kolektivnimi upravitelji. Nekaj elementov v tej zgodbi ostaja enakih. Prireditve ne bi bilo brez stalnih javnih podpor, ki so nihale, tako na državni kot mestni ravni. Tu je včasih pomagala birokratska inercija, drugič je njen tog sistem vrednotenja stvar zaribal. Druga stalnica je ta, da nima svojega prireditvenega prostora in je odvisna od različnih najemnih dogovorov, sklenjenih aranžmajev in gostovanj v drugih prostorih. Sprva so bile to Križanke, dolga leta legendarno majsko prizorišče Druge godbe, danes so to Kino Šiška, Cankarjev dom, prostori na Metelkovi, se pravi strategija, ki jo je od nje odkrito prevzel Festival Ment.
Oglejmo si letošnjo konstrukcijo festivala, brez drugih dejavnosti zavoda Druga godba, kot je ciklus Sogodbe. Letošnji proračun je okroglih 105.000 evrov. Za primerljive glasbene festivale v evropskih mestih je to bagatelna vsota, kar ne pomeni, da imajo boljši program. Vsi po vrsti so javno podprti, z večjimi možnostmi za pridobivanje zasebnih sponzorjev. In vseeno Drugo godbo redno uvrščajo med najboljše evropske glasbene festivale primerljivih vsebin, ki so, zelo ohlapno, festivali »glasb sveta«.
Letošnja vaba za občinstvo je bil elektrofonik St Germain. Brez soproducentstva Kina Šiška, ki je kot mestni javni zavod prevzela predplačilo polovice njegovega honorarja in si z Drugo godbo delila izkupiček od prodanih vstopnic, in brez sodelovanja s festivalom Off v Skopju ga ne bi videli, ne bi bilo tako dobrega obiska, ki se je na koncu povzpel na okroglih dva tisoč prodanih vstopnic v treh dneh, vključno z deležem kompenzacijskih vstopnic. Zato je letošnja izvedba festivala šla za las skozi, blizu »ničle«. Če bi Druga godba želela St Germaina delati v Križankah, bi za produkcijo in najem poletnega gledališča, ki ga upravlja drug mestni javni zavod, Festival Ljubljana, plačala približno tak znesek, kakor ji ga je na projektnem razpisu odobril MOL, 15.000 evrov. Za nameček je bila Druga godba – zelo bizarno – zavrnjena na letošnjem programskem razpisu, kar se bo dolgoročno seveda poznalo finančno in drugače pri tem, kar počne. Taisto mesto Ljubljana pa v svoji strategiji razvoja na področju kulture v letih 2016–2019 v zvezi z glasbeno dejavnostjo prav posebej poudarja »krepitev podpore uspešnim in kakovostnim festivalom« in oblikovanje kriterijev za podporo. Postavlja se zoprno vprašanje, ali tak festival in posredniško-založniške dejavnosti to mesto (in tudi država) sploh potrebuje. Drugi godbi se verjetno obeta krčenje vsebin, in to ravno zdaj, ko je kot vidna članica mednarodnega združenja resna kandidatka za pridobitev organizacije velikega glasbenega sejma-festivala WOMEX čez tri leta, kar za Ljubljano ob pravem partnerstvu možnih prirediteljev sploh ne bilo slabo.
