Pismo Milanu Kučanu

Misel o nevarnosti nenehnega vračanja v preteklost, sejanja in negovanja negativnih misli, razdvajanja, sovraštva in delitve, kar obtoževanje po svoji vsebini je, bom prikazal z zgodbo, ki jo rad uporabljam in jo je v svoji knjigi Pot k sreči napisal dalajlama. Govori o njegovem pogovoru s tibetanskim menihom, ki je 18 let preživel v kitajskih zaporih.

»Kako ti je uspelo preživeti 18 let ječe, maltretiranja in nasilja?« vpraša dalajlama meniha.

»Ja, dvakrat sem bil tik pred tem, da podležem,« odgovori menih.

»Kako podležeš?« nadaljuje dalajlama.

»Dvakrat sem bil tik pred tem, da izgubim sočutje,« odgovori menih.

Nesebična ljubezen, ki jo je gojil in nosil menih v sebi, mu je dajala moč preživetja.

Pove nam. Zato pravim, da je nenehno vračanje v preteklost nevarnejše od okupacije in finančne krize. Zgodba nam tudi pove, da je bil pravi ujetnik v kitajskem zaporu stražar. Ujet v prepričanja, norme in strahove neke ideologije, vsiljene od vladajočih struktur. Tak um pa ni sposoben ustvarjati misli, besed in dejanj, ki bi jih rojevala ljubezen in bi vodili v sodelovanje, spoštovanje in sprejemanje drugih in drugačnih, soustvarjanje in dopuščanje. Menih je bil 18 let v kitajskem zaporu svoboden, ker je znal poslušati govorico svoje duše, čutil je ljubezen in gojil sočutje. Svoboda je temelj življenja, brez nje človek ne more v sebi prebuditi energije in znanja ljubezni duše. Zato je egoist in ni srečen. Živi v stresu, jezi in strahu. Ne pozna notranjega miru, radosti. Ni ljubljen in ne zna ljubiti. Ustvarja slabe misli in te so »načrt«, po katerem se manifestira fizično življenje.

Gospod predsednik in vsi drugi, ne dopustite sebi, da vas energije slabih struktur, ki vladajo svetu in nam nenehno vsiljujejo svojo ideologijo, norme, prepričanja, resnice, strahove in drugo navlako, še naprej držijo v ujetništvu, da slepo in v prepričanju, da delamo prav, sledimo njihovim interesom vladanja in ohranjanja dominantnega položaja. Vse to nas namreč vodi v pogubo. Ko izgubimo stik s svojo dušo, z ljubeznijo in nas vodi ego, smo na poti pogube. Kot bi bil tibetanski menih, če bi podlegel slabim energijam, ki so ga držale in mučile v zaporu. Slabim energijam podležemo tudi takrat, ko se z njimi spopadamo.

Ujetnik je vsak, ki se pridružuje obtožbam na račun prvega predsednika države, ker s tem sprejema slabe energije zamer, jeze, sovraštva in ega drugih. Ujetnik pa je tudi vsak, ki te napada, čeprav so produkt slabih energij, ker s tem v sebi in družbeni zavesti ustvarja enake negativne energije, četudi njegov um misli, da dela dobro. Samo sočutje in ljubezen, dobre misli, ki jih rojeva um, ki je povezan z dušo, lahko premagajo slabo. Ker je te modrosti dopuščanja v svetu še zelo malo in je večina v vedno večjem jetništvu uma, je v svetu vedno več slabega, in tako bo, dokler se človekova zavest in družbena zavest ne bosta dvignili tako visoko, da bo um zopet našel pot do duše, da svetu ne bo vladal ego, pač pa um, povezan z dušo in ljubeznijo.

Človek in s tem družbena zavest sta danes tako zasužnjena kot še nikoli v svoji zgodovini. Zasužnjeni smo, ker je naša zavest polna vsiljenih miselnih vzorcev, prepričanj, navad, norm, predsodkov, dogem, mitov in vsega drugega od sodobnih ideologij, predvsem neoliberalnega kapitalizma, ki nam jih prefinjeno vsiljujejo strukture, ki vladajo svetu. Naša ujetost je tako prefinjena, da celo verjamemo, da smo svobodni, da živimo v demokratičnem svetu, da je kapitalistični družbeni odnos naravni in najboljši in bomo jutri, ko še malo zategnemo pas, srečni. Vse to pa je »računalniški program« za rojevanje naših misli.

Ko bom napisal, da svet lahko uspešno in harmonično deluje brez denarja, boste rekli, da sem utopist, da je to nemogoče in čista iluzija. Taka vaša misel pa vam pove samo to, da ste ujetnik vsiljenih prepričanj. Vse, kar lahko ustvari človeški um, je mogoče, ker prav s to tehnologijo je nastalo vesolje z »velikim pokom«. Vse inovacije tega sveta so rojene v mislih uma, ki je bil povezan z dušo, ker duša je absolutno znanje, je Bog in je ljubezen.