Zlatan Ibrahimović nedvomno sodi med največje nogometne zvezdnike 21. stoletja, a pri 34 letih se počasi približuje koncu bogate kariere, vsaj kar zadeva igranje na najvišji ravni. Na evropskem prvenstvu v Franciji bo verjetno še zadnjič na velikih tekmovanjih kot kapetan poveljeval švedski reprezentanci, za katero je doslej zabil 62 golov. Kakšen bo reprezentančni labodji spev velikega Zlatana, bo odvisno tudi od njegovih soigralcev, s katerimi pa nima ravno realnih možnosti, da bi krojil razplet v zaključku prvenstva. Švedska se namreč ne more kosati z evropskimi velesilami, na EP pa se je prebila šele prek dodatnih kvalifikacij z zmago proti Danski. Ni pa dvoma o tem, da bo »Ibrakadabra« ne glede na rezultate povsod v središču pozornosti in da navijačev ne bo pustil ravnodušnih.
Do zvezdniškega statusa, ki ga uživa že kar nekaj let, je moral Ibrahimović prehoditi trnovo pot, saj mu v mladosti ni bilo ravno postlano z rožicami. Kot otrok staršev migrantov (oče je Bosanec, mati Hrvatica) je odraščal v neugledni četrti Rosengard v središču Malmöja, kjer je večina prebivalstva tujih priseljencev in kjer visoka stopnja kriminala in ulične tolpe niso nič nenavadnega, okolje pa je vse prej kot značilno švedsko. Ibrahimović je v svoji, zelo dobro prodajani avtobiografiji Jaz sem Zlatan razkril, da kljub življenju v večjem švedskem mestu dolgo ni poznal nobenega švedskega zvezdnika ali znanega športnika, prvi švedski film pa si je ogledal šele pri 20 letih.
Prototip otroka, ki bo zašel v težave
Njegov oče, po poklicu hišnik, je bil alkoholik, ki se ni preveč ukvarjal z vzgojo svojega sina, nič kaj dosti več pozornosti pa Zlatan ni dobil niti od mame. Starši so se ločili, Ibra pa je sprva nekaj časa živel pri očetu in nato pri mami. »Doma me nihče ni nikoli vprašal, ali potrebujem pomoč pri domači nalogi, ali mi razloži kaj iz švedske zgodovine. Nič od tega. Pločevinke piva, jugoglasba, prazen hladilnik in balkanska vojna, to je vse, kar me je čakalo doma,« se otroštva spominja Ibrahimović.
V mladosti je Zlatan veljal za problematičnega fanta, ki je v šoli pogosto grenil življenje sošolcem in učiteljem. Ravnateljica šole, ki jo je obiskoval, je pred leti o nogometnem zvezdniku izjavila: »Že 33 let sem v tej šoli in mirno lahko povem, da je Zlatan eden od petih najbolj nemirnih učencev, kar smo jih kdaj imeli. Bil je največja baraba svoje generacije, okoli njega se je vse vrtelo in nikdar ni bilo miru. Bil je prototip otroka, ki kasneje v življenju zaide v težave.« Tudi zunaj šole je mladi Zlatan počel marsikaj neprimernega. Redno je kradel kolesa, s katerimi se je vozil na trening nogometa ali tekvondoja, marsikdaj je kaj ukradel tudi v trgovini, vse to pa je počel zgolj iz zabave, ker se je ob tem počutil kot največji frajer v mestu.
Enajst naslovov prvaka v 15 letih
Brez težav z navihanim mulcem balkanskih korenin seveda ni šlo niti v njegovi nogometni karieri. V svojem prvem klubu Malmö FF je že v nižjih selekcijah požrl precej živcev trenerjem in soigralcem, s katerimi se je pogosto zapletal v prepir. Ni dosti manjkalo, da bi pri 15 letih končal nogometno pot in se zaposlil v pristanišču, a ga je takratni trener le prepričal, naj vztraja pri karieri športnika. Pri Malmöju je nato kot 16-letnik podpisal prvo pogodbo, za člansko moštvo pa je prvič zaigral pri 19 letih. Od takrat naprej je pisal zgodovino, tako s številnimi zadetki in osvojenimi lovorikami kot tudi z občasnimi nešportnimi prebliski, kadar se je spozabil, da ni več mladenič na ulicah Rosengarda, saj je njegovo znanje borilnih veščin na lastni koži občutil marsikateri nasprotnik, pogosto pa tudi soigralec. A tudi zaradi tega je Ibrahimović tako poseben.
Pri Malmöju je igral le dve sezoni, nato pa leta 2001 prestopil k Ajaxu, kjer je prvič zablestel tudi na najvišji ravni in ga je bolje spoznala vsa Evropa. Z nizozemskim velikanom se je v treh letih veselil dveh naslovov državnega prvaka, dobro pa je igral tudi v ligi prvakov, kar mu je prineslo prestop v Italijo. Najprej je dve leti igral za Juventus, po kazenski selitvi stare dame v drugo ligo pa je prestopil k Interju, s katerim je bil v treh sezonah trikrat italijanski prvak, vsako leto pa je dosegel več golov kot v sezoni pred tem, kar ga je izstrelilo med največje zvezdnike. Sledil je odmeven prestop v Barcelono, kjer sicer ni igral slabo in je dosegel lepo število golov ter Barci pomagal do naslova španskega prvaka, a se je sporekel s Pepom Guardiolo, ki ga je nato postavil na stranski tir in z njim več mesecev sploh ni spregovoril besede. Sledil je neizogiben odhod in Ibrahimović si je za naslednji klub izbral Milan. Z rdeče-črnimi je že v prvi sezoni osvojil scudetto, naslednje leto pa je bil za Milan premočan le Juventus, ki je takrat začel vladavino, ki v Italiji traja še danes. Ibra je bil z 28 goli prvi strelec serie A, kar je bila dobra podlaga za nov odmeven prestop. V Franciji se je leta 2012 pridružil novemu projektu, ki ga je okrepljen s katarskim denarjem začel PSG. Sledila so štiri leta prevlade Parižanov, ki ji še vedno ni videti konca, saj so letos izgubili le dve prvenstveni tekmi, prvega zasledovalca Lyon pa prehiteli za kar 31 točk. Najboljši igralec pariške zasedbe je bil ponovno Ibrahimović, ki je dosegel celo svoj rekord kariere z 38 prvenstvenimi goli, dvanajst pa jih je dodal še v pokalih in ligi prvakov.
Pariz zapušča kot legenda
Tako je na najboljši način oddelal štiriletno pogodbo s francoskim klubom, kje bo nadaljeval kariero, pa visokorasli napadalec še ni razkril. Zanimanja za njegove storitve ne manjka niti pri večjih evropskih klubih (Manchester United, Milan), a bo Zlatan odločitev o novem klubu verjetno sprejel in sporočil šele po evropskem prvenstvu. »Prišel sem kot kralj, odhajam kot legenda,« je ob koncu letošnje sezone izjavil, ko je sporočil, da zapušča Pariz. Ne glede na to, kam bo šel »švedski kralj« igrat v prihodnje, ni dvoma o tem, da je že spisal izjemno kariero in da sta v zadnjem desetletju najbrž večja od njega le Cristiano Ronaldo in Lionel Messi. Brez konkurence je tudi najboljši nogometaš vseh časov na Švedskem, kjer je bil v zadnjih enajstih letih kar desetkrat izbran za nogometaša leta.
»Torej, kako je ta mulec iz Rosengarda prišel vse do sem, kjer sem zdaj? Nihče ni verjel, da mi bo uspelo. Vsi so me zasmehovali in poniževali. Mislili so, da le veliko govorim, da je moja vizija prihodnosti nora in da se ne bo uresničila. A imel sem sanje o tem, kje bom pristal, in zdaj sem tu. Vse, kar sem si zamišljal pred 15 leti, se je uresničilo, vsi tisti, ki so se norčevali iz mene, pa zdaj žrejo svoje besede. To je moja prava zmaga,« je pred dobrim letom izjavil v intervjuju za Guardian. Nogometni navdušenci pa si vsekakor želijo, da je kakšno zmago vendarle še prihranil za zelenice, kjer je spisal že številne čarobne večere, saj se Ibrahimovića preprosto ne moreš nasititi. Slovenci bomo imeli srečo, da ga pobližje spoznamo že pred EP, saj se bosta 30. maja v njegovem Malmöju na prijateljski tekmi pomerili Švedska in Slovenija.
