Yu Yongding: Kitajska nepopolna strategija gospodarske rasti

A čeprav je treba kitajske uradnike pohvaliti, ker si prizadevajo uveljavljati boleče – a nujno potrebne – strukturne reforme, pa osredotočenje na stran ponudbe v veliki meri prezre sedanjo situacijo. Kitajska je soočena z dvema izzivoma, ki sta ločena drug od drugega: dolgoročnim upadanjem potencialne stopnje rasti in pa neposrednim problemom, da je sedanja gospodarska rast manjša od potencialne. Med dolgoročnimi dejavniki, ki spodkopavajo potencial za gospodarsko rast, so padajoči donosi obsega, povečane razlike v dohodkih in vse manjše možnosti, da se s posnemanjem obdrži korak s tehnološkim razvojem. Še več, ob tem ko Kitajska počasi izgublja prednost v demografiji, je njena skupna zmogljivost (število prebivalcev, ki je za okolje še sprejemljivo) skoraj izčrpana. V tej situaciji gotovo ni v pomoč velika onesnaženost. Navsezadnje ima država težave tudi zaradi nezadostnega napredka pri tržno usmerjenih reformah, prav to pa je najpomembnejše.

Medtem ko pri nekaterih od teh dejavnikov ni mogoče nič spremeniti, pa se je z drugimi mogoče spoprijeti. V resnici bo vladna strategija, ki se osredotoča na reformo ponudbe, zelo pomagala pri stabilizaciji in celo povečanju potenciala za kitajsko gospodarsko rast. Toda v nasprotju s splošno razširjenim prepričanjem ne bo že takoj spodbudila gospodarske rasti.

Zakaj je toliko ekonomistov prepričanih, da so dolgoročne reforme edina stvar, ki jo potrebuje Kitajska? Eden od razlogov je splošno razširjena ideja, da današnja presežna zmogljivost kitajske industrije odraža težave na strani ponudbe, ne pa nezadostnega povpraševanja. V skladu s tem pogledom bi morala Kitajska uveljaviti zniževanje davkov, da bi spodbudila podjetja k proizvajanju izdelkov, za katere je v resnici povpraševanje. Na ta način vlada ne bi sicer proti svoji volji vzdrževala “zombi podjetij”, ki ne morejo preživeti brez bančnega posojila in podpore lokalnih oblasti.

Vendar je samo nekatere kitajske presežne zmogljivosti mogoče pripisati slabim naložbenim odločitvam. Do večjega dela je prišlo zaradi pomanjkanja pravega povpraševanja. To pa je vsaj delno posledica vladnih prizadevanj, da bi obrzdala naložbe v nepremičnine, kar je povzročilo, da se je letna rast v tem sektorju sesula, in sicer je strmoglavila z 38 odstotkov leta 2010 na 1 odstotek konec leta 2015. Ker so naložbe v nepremičnine še lani znašale 14 odstotkov BDP, je hiter upad rasti v tem gospodarskem sektorju pomenil ogromen negativni pritisk na celotno gospodarstvo in tako pomagal potisniti Kitajsko v spiralo zadolževanja in deflacije. Ko tako presežna zmogljivost povzroča padanje indeksa cen – kar se zdaj dogaja že 51 mesecev zaporedoma – narašča realna zadolženost. Ta spodkopava dobičkonosnost podjetij, saj jih spodbuja k razdolževanju in zmanjšanju naložb, kar pa je še en vzrok za padanje indeksa cen industrijskih proizvajalcev.

Trajna pomembnost naložb v nepremičnine za kitajsko gospodarsko rast se kaže v trendih v prvem letošnjem trimesečju. Letna rast BDP znaša 6,7 odstotka, in čeprav je to najnižja raven v vseh trimesečjih v zadnjih sedmih letih, presega tržna pričakovanja. Deloma je na njo vplivala nepredvidena rast naložb v nepremičnine za 6 odstotkov.

To pa ne pomeni, da Kitajska potrebuje več naložb v nepremičnine. Po podatkih Nacionalnega statističnega urada je imela Kitajska konec leta 2015 kar 718 milijonov kvadratnih metrov neprodanih uporabnih površin za poslovne in stanovanjske namene. Če upoštevamo še površino stavb, ki so se tedaj gradile, se ta seznam nepremičnin razširi na več kot pet milijard kvadratnih metrov. Ob tem, ko se vsako leto povprečno proda 1,2 milijarde kvadratnih metrov stanovanj, je najboljši način za zmanjšanje presežne ponudbe očiten: omejiti prihodnje gradnje. Eden od najpomembnejših razlogov za nedavno povečanje naložb je bila obilica razpoložljivih denarnih sredstev, kar je dalo zagon spekulativnemu povpraševanju – to pa je težko zdržati na daljši rok.

Toda nimajo vse naložbe enakega pomena. Še posebej naložbe v infrastrukturo bi bile lahko ključne za boj proti kitajskim gospodarskim težavam. Navsezadnje se je taka vrsta naložb, ki se je v prvem trimesečju leta 2016 povečala za 19,6 odstotka, že izkazala za odločilen dejavnik, ki spodbuja gospodarsko rast – in za razliko od naložb v nepremičnine ni slabo vplivala na kitajsko razporejanje sredstev, prav tako ni vodila do velikih neravnovesij.

Kadar imamo opravka s stagnacijo gospodarstva, je edini način, da se izognemo pasti zadolževanja in deflacije, močna gospodarska rast. Glede na to, da je Kitajska soočena z veliko zadolženostjo lokalnih oblasti in podjetij, hkrati pa ima na voljo veliko domačih prihrankov in nima velikega proračunskega primanjkljaja, to sporočilo ne bi moglo priti ob boljšem času. V idealnem svetu bi domača poraba služila kot glavno gonilo gospodarske rasti: v sedanjih okoliščinah pa so najzanesljivejša opcija naložbe v infrastrukturo.

Skratka, kadar so glavne ovire presežne zmogljivosti in deflacija, naložbe v infrastrukturo na kratek rok spodbudijo gospodarsko rast zaradi povpraševanja. Na dolgi rok pa na strani ponudbe okrepijo produktivnost in tako povečujejo potencial za gospodarsko rast. Kitajska lahko financira takšne naložbe s proračunskim primanjkljajem, saj obstaja veliko povpraševanje po državnih obveznicah. In ob tem, ko so najpomembnejše kitajske banke še vedno v rokah države in ko še vedno obstaja nadzor kapitala, je tveganje za izbruh finančne krize zelo majhno.

Seveda se mora kitajska vlada še naprej zavzemati za uresničevanje strukturnih reform. Toda naložbe v infrastrukturo so prav tako nujno potrebne, ne le da preprečijo gospodarstvu, da bi njegova rast še naprej padala, ampak tudi da omogočijo ohranjanje vzdržne dolgoročne gospodarske rasti, ki jo Kitajska potrebuje, če želi doseči status visoko razvite države.

Daljnogled je rubrika, ki jo v Dnevniku občasno objavljamo na straneh pisem bralcev. V njej domači in tuji strokovnjaki predstavijo svoje poglobljeno mnenjeali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.