Ampak ali se vam ne zdi, da vremenu s tem vendarle delamo krivico? Zakaj bi bil pogovor o vremenu nekako manjvreden, primeren samo za skrajno silo, ko ne vemo, kaj bi rekli? Res smo ljudje socialna bitja in govor je ena od pomembnih »pridobitev« evolucije. To sem občutil, ko sem bil tri tedne brez glasu in sem res bolj ali manj molčal. Bil sem dobesedno socialno izključen. In ko se mi je glas povrnil, sem se prav z veseljem pogovarjal tudi o vremenu. Pa ne zato, ker sem meteorolog in ker v službi pač največkrat govorimo prav o vremenu (kako čudni tiči smo, kajne?), ampak ker je vreme lahko čisto zanimiva tema pogovora.
Če imate vsaj malo daru za opazovanje okolice, lahko vidite marsikaj. Pa pustimo razne »estetske« vremenske pojave, kot so mavrica, modro nebo, lepi oblaki, »gradovi v oblakih« in še kaj bi se našlo. Na primer šumenje vetra, ki se drugače sliši v golih drevesnih krošnjah kot poleti, ko je drevje olistano, ali pa šumenje borovcev… Tudi nevihte so lahko prav slikovite, dokler ne začnejo »pretiravati«. Pa sneženje, ne recite mi, da se vas ne dotakne, kadar pozimi sneži. Dovolj, da si izmenjamo besedo, dve, občutke vzhičenja ali pa tudi strahu, da, tudi če se bojimo vremena, je to lahko tema pogovora, čeprav neprijetna.
Potem so tu razni pojavi, ki so jim nekateri že pripisali teorijo zarote. Koprenasta oblačnost, sledovi letal. O tem je bilo, če rečem po starem, prelitega že veliko črnila. Obstaja forum samo na to temo. In tam ne skoparijo z besedami in pogovori. Tam je vreme prvovrstna tema pogovora, ne pa le vljudnostni vložek v sicer mučni tišini. Druga stvar pa je, koliko je v takih primerih strokovnosti, koliko pa povsem zgrešenih tez in trditev. Ampak tako ni le, kadar teče beseda o vremenu, temveč verjetno pri večini stvari, o katerih se pogovarjamo. Saj nismo vsevedi in renesančni polihistorji.
Skratka, ne počutite se nerodni in neinventivni, če se pogovarjate o vremenu. Ste le eden od mnogih, ki mu te vrste pogovor ni odveč in se vam zdi zanimiv.
