V vseh teh polemikah, kdo je najzaslužnejši med osamosvojitelji, se je najbolj kresalo na odboru za obrambo. Poslušali smo zgodbe o strahopetnosti, zakaj kdo ni izpolnil ukaza za napad na vrhniško kasarno in seveda kako so lahko tanki JLA neovirano prišli na Brnik in kdo je kriv za to. So bili za polom kaznovani napačni, se sprašujem.
Tone Peinkiher, tedanji prvi obveščevalec, je v članku v Delu dne 23. aprila jasno napisal, da je agent varnostne službe, ki je imel sedež agenture ob glavnem vhodu iz vrhniške kasarne, varnostno službo (VS) Republike Slovenije dne 27. junija 1991 ob 2.45 obvestil, da je prvi bataljon I. oklepne brigade (OKBR) odšel na agresorski pohod. Tone Peinkiher je tako prvikrat jasno povedal, da je mogoče ob Krkoviču in slavni manevrski strukturi (MSNZ) še kdo kaj kje osamosvajal.
Če povzamem iz Lovšinove knjige Skrita vojna, je Tone Peinkiher malo pred tretjo uro tistega jutra obvestil Andreja Lovšina kot direktorja varnostne službe o izhodu tankovskega bataljona iz vrhniške kasarne. Ko je Lovšin po proslavi razglasitve neodvisnosti odhajal domov, je Tonetu, ki je bil tisto noč dežurni, naročil, da ga zbudijo samo v primeru, če se zgodi premik I. OKBR na Vrhniki. To se pravi, da je Lovšin izhod tankov pričakoval – zakaj tega niso pričakovali Janša, Bavčar in Krkovič? Lovšin je vse pristojne že mesec prej obvestil, da bo izhod na dan razglasitve neodvisnosti – kje so bili torej naši junaki?
Da se bo izhod zgodil, je bilo jasno 24. junija 1991, ko je agent Marjan Čelec obvestil varnostno službo, da je iz vrhniške kasarne krenila enota 57/2 PZO v Ljubljano. Kaj je torej to pomenilo? Da je vojska skratka dele oklepne brigade pošiljala na izhodiščne položaje za varovanje ob izhodu I. oklepnega bataljona z Vrhnike. To je dejstvo.
Dne 26. junija 1991, 14 ur pred izhodom tankovskega bataljona, je iz vrhniške kasarne krenila kompletna izvidniška četa. Enoto sem osebno spremljal do Celovške ceste. O tem premiku smo nadrejene obveščali Marjan Čelec, Tone Jesenko in jaz osebno. Če je bila o tem obveščena koordinacija, bi morale biti postavljene barikade tisto popoldne.
Marjan Čelec je 27. junija ob 18.10 obvestil VS, da se je na Vrhniki v dva helikopterja MI8 vkrcalo 27 niških specialcev. Posledice trzinske bitke poznamo. Tega dne je sicer Lovšinova varnostna služba v zvezi s I. OKBR imela dva agenta: enega ob vhodu zunaj kasarne in višjega častnika majorja Martina v kasarni, tako da je naša služba poleg rednih opazovanj imela na voljo tudi zelo kakovostne posebne informacije.
Marjana Čelca, ki je z menoj sodeloval že junija 1990, je 2. julija 1991 odkrila kontraobveščevalna služba (KOS), I. OKBR. V njegovo hišo so v večernem času vdrli vojaki, vso družino postavili pred zid, njega brutalno pretepli in odvlekli v kasarno. Vod vojakov je temeljito preiskal vso hišo in povzročil veliko materialno škodo. Po zapisniku so mu zasegli 24 predmetov, med njimi tudi dve avtomatski puški E 63970 in 63090, ki sta mu bili kasneje, 15. julija 1991, vrnjeni. Zaradi premirja so ga morali izpustiti. Naslednji dan je moral Marjan zaradi slabega zdravstvenega stanja iskati zdravniško pomoč. Ponudil mu jo je dr. Primož Rus. Policija ni nikdar odkrila storilcev. Pred seboj imam edino priznanje, ki ga je Marjan dobil, to je potrdilo, da lahko nosi znak »obranili domovino«. Spodaj je napisan Janez Janša, podpisa ni, žiga ni. Junija 1992 je varnostna služba Marjana izrabila za tako imenovano ugrabitev Grkov v Avstriji. Varnostni organi Avstrije so peterico Vrhničanov aretirali in zaprli. Na ministrstvu za obrambo (MORS) so ga izbrisali iz vseh evidenc sodelavcev.
Tudi prej omenjenega častnika majorja Martina so po moji oceni odkrili in ga zato v vojni poslali z bataljonom na Brnik, kjer je bil v Trzinu ranjen. Slovenska varnostna služba ga je iz bolnišnice pripeljala na MORS in ga zaposlila v Slovenski vojski (SV). Že julija 1991 ga je uporabila kot strokovnjaka za usposabljanje paravojaških hrvaških obrambnih sil (glej uradni zaznamek v knjigi Prevarana Slovenija, stran 449). Za prikrito delovanje z VS Slovenije ni dobil nobenega priznanja.
Če se zopet vrnem k članku Toneta Peinkiherja, v katerem odkrito piše, da jim usodnega dne za Slovenijo 27. junija 1991 ni uspelo prebuditi poveljnika specialne brigade Moris Toneta Krkoviča. Zato sprašujem slednjega osebno, kje je bil dne 27. junija 1991 ob 3. uri zjutraj in kakšne ukrepe je v tistem trenutku sprejel, da bi zavaroval predsedstvo in vlado RS, kar je bila poglavitna naloga njegove enote.
Vid Drašček, Vrhnika
