»Islam is in the air,« je razočarano zavzdihnila kraljica, ki jo je nevšečni vonj zmotil pri pitju popoldanskega čaja. Duh časa ji ni bil niti najmanj všeč, zazdelo se ji je, da je v njenem earl greyu preveč kardamoma, da je ta orientalska začimba tisti dan nekam vsiljivo aromatična. In predvsem odvečna. Ali ne dajejo kardamoma Arabci v kavo, je vprašala butlerja. Sadiqove čete niso še niti primerno proslavile svoje zmage, že je London postajal velikanska kebabdžinica, je mrmraje preglasila njegov odgovor in se v mislih že umikala v Windsor.
Na prvi pogled je bil London dan po padcu v muslimanske roke seveda prav takšen kot dan poprej. Poln brezciljno tavajočih turistov, temnopoltih postopačev in zakritih žensk, mimo katerih so se prebijali hiteči beli poslovneži, kolesarji in tekači. To je bil London, London, ki se je dolga leta sam predajal tujcem, dokler se ni naposled, v četrtek, 6. maja 2016, predal.
Pozoren človek je lahko že kmalu, po nekaj dneh, opazil prve posledice nove vladavine. Na obrazih londonskih Turkov, Afganistancev, Maročanov, Jordancev in drugih muslimanov se je pojavila neka čudna spokojnost in vsi po vrsti so bili videti, kakor bi v Londonu živeli že desetletja, stoletja. Kakor bi se bili že njihovi daljni predniki povsem udomačili v Camdnu ali Hamstedu. V soboto, osmega maja, so se tako posedli po pubih in si s prijatelji ogledali odločilne tekme Premier League in pili london pride. Nekateri med njimi so ta dan navijali za Chealsea, drugi spet za Leicester, našel pa se je celo kak muslimanski navijač judovskega Tottenhama. A muslimani so si, to London že dolgo ve, pač različni.
»They own the place,« so zato le vdano ponovili svoje besede tisti, ki so že leta pred črnim četrtkom slutili, kaj se ima zgoditi. Manchester City je že dolgo njihov, Arsenal, najbolj londonski od vseh londonskih klubov, igra na Emirates Stadiumu, to so bile stare novice, a kdo je bil letos najboljši igralec angleške lige? In kdo lani? Dva muslimana. Riyad Mahrez in Eden Hazard. Sadiq Khan je bil le predvidljiv konec te zgodbe. »They own the place.«
Ampak iste besede so izgovarjali tudi vsi, ki so se v začetku maja sprehodili mimo Tate Modern. Na ponosu Londona in Anglije je bilo namreč z velikimi črkami izpisano ime Mone Hatoum, Palestinke, rojene v Libanonu. British Gallery je medtem zasedel potopljeni Egipt, Orhan Pamuk pa je bil nominiran za nagrado man booker international. Naključje? Ne. »They own the place.«
Londončani so vrsto let verjeli v naključja, ali pa vsaj v to, da mora biti prestolnica sveta dom vsemu svetu, in da ni nič hudega, če v vzhodnem Londonu živi tri četrt Pakistana, pol Bangladeša in vsaj tretjino Irana, da je prav, da se denar od arabske nafte preliva v londonske banke, v londonske premierligaše, v londonske hotele, vile in luksuzne apartmaje. Potem pa se je prestolnica sveta nekega petkovega jutra zbudila in ugotovila, da je postala prestolnica Islamske evropske države, prestolnica prvega evropskega kalifata.
Londonski kalif Sadiq v prvih dneh po veliki zmagi še ni hitel razkrivati načrtov za prihodnost, ni še napovedal preobrazbe katedrale St. Paul v mošejo Haja Paula, ni še govoril o tem, kdaj bo v londonskem kalifatu prepovedano piti pivo in kdaj jesti hrano, ki ni halal, kdaj bodo začeli iz parkov preganjati vse pomanjkljivo oblečene, kdaj in koga bodo najprej kamenjali v Covent bašći.
Sadiq Khan je govoril le o zaprtju Oxford Streeta za promet in o zamrznitvi cen javnega prometa, a to so, vemo mi to, poznamo jih, le šifre. Tudi ljubljanski župan je nekoč govoril le o peš conah in zaprtju Prešernovega trga, zdaj pa se v Ljubljani, v mestu, v katerem se že leta ne gradi nič, pospešeno gradi Islamski kulturni center. Zato je jasno, da ko Sadiq Khan omeni zapiranje Oxford Streeta, to lahko pomeni zapiranje univerze v Oxfordu, ali zapiranje kogarkoli zaradi česarkoli. Kalifov ne smemo jemati dobesedno, oni besede uporabljajo drugače kot običajni ljudje.
Zato Londončani, tisti redki Londončani, ki niso muslimani in ki so si želeli, da bi jim še naprej vladal kapital in v njegovem imenu sinovi milijarderjev, zdaj razmišljajo o begu. A kam? Se pred muslimani in njihovimi kalifati še lahko kam pobegne? Če je padel London, bodo kmalu popadali tudi šenčurji.
Pred usodo Evropo se ne da pobegniti, usoda Evrope pa je islamske veroizpovedi. »Yes we Khan,« veselo kričijo londonski mudžahedini in že pogledujejo proti Parizu, proti Berlinu, Moskvi, Šanghaju, proti Luni in Marsu. »They own the place. And the name of the place is Space!« Danes London, že jutri črna luknja.
