Ob začetku premeščanja beguncev oziroma prosilcev za azil v Slovenijo iz Grčije (in pozneje Italije) se odpira vprašanje, kje bi jih bilo najbolje namestiti. Ministrstvo za notranje zadeve zanje predvideva bivanje v azilnem domu in njegovih izpostavah, nevladne organizacije pa predlagajo namestitev na zasebnih naslovih. Zasebne namestitve so tudi za te, ki šele prosijo za azil, sicer mogoče, prednostno pa so predvidene za begunce z že priznanim statusom. Ti naj bi v Slovenijo prišli neposredno iz Turčije, gostili pa bi jih nevladni organizaciji Karitas, ki je povezana z nekaterimi župnišči, kjer bi lahko begunci spali, ter društvo Humanitas. Slednje je za begunce predvidelo namestitve v zasebnih stanovanjih Slovencev, ki bi begunce z veseljem gostili.
»Če sprejemamo begunce, nismo nerealni«
»Nekaj naših prijateljev nam je že sporočilo, da lahko begunce sprejmejo v svoja stanovanja,« pravi predstavnica Humanitasa Eva Marn. Marnova je bila med prvomajskimi prazniki v Turčiji, kjer se je pogovorila z nekaj sirskimi družinami, ki bi lahko prišle v Slovenijo, če bi jih država sprejela. Na ministrstvu za notranje zadeve so nam potrdili, da bi bilo to mogoče, če bi nevladna organizacija – ena ali druga – zanje ustrezno poskrbela. »To, da bi jih sprejeli na svoje domove, pa ne pomeni, da smo utopisti, ki želimo kar tako rešiti svet,« se nasmeje Marnova. »Deljenje lastnega stanovanja z begunci je lahko zgolj prva, začasna rešitev, dokler se vsaj za silo ne integrirajo. Cilj je seveda, da bi šli čim prej na svoje.«
Naši sogovorniki iz nevladnih organizacij so prepričani, da je prav zasebna namestitev beguncev in prosilcev za azil najboljša pot do samostojnosti. »S tem jim omogočimo neposredno integracijo v okolje in občutek normalnega življenja, ki ga kot žrtve vojn zelo potrebujejo,« pravi vodja begunskih programov pri Slovenski filantropiji Franci Zlatar. »Z naselitvijo zunaj azilnega doma preprečimo možnost getoizacije. Pri nas se sicer poudarja, da jim, dokler so v azilnem postopku (preden tudi uradno dobijo status begunca, op. p.), formalno integracija še ne pripada. V azilnem domu sicer potekajo določeni programi seznanjanja z okoljem, a to ni dovolj. Poleg tega je azilni dom institucija, ki ima pač institucionalne probleme.« Iz osrednjega azilnega doma v Ljubljani, kjer je beguncev blizu dvesto, tako denimo prihajajo vesti, da prosilci, ki imajo osebne težave, težko vzpostavijo stik s preobremenjenim osebjem. V domu naj bi med begunci prihajalo celo do nasilnih obračunavanj in izsiljevanj, ki jih oblastem ne uspe preprečiti. Dejstvo je, da bivanje v azilnem domu za begunce nikoli ni bilo uresničitev njihovih želja, in tudi zato še vedno večje število beguncev – kot vsa leta doslej – Slovenijo pred koncem azilnega postopka zapusti. Potem jih je treba v Slovenijo, denimo iz Nemčije, vračati, postopki pa se hudo zapletejo.
»Tako preprosto je to«
Na MNZ sicer poudarjajo, da azilni dom sploh ni obvezen in da zakonodaja omogoča naselitev prosilcev za azil na zasebnih naslovih. Realno pa je to za begunce težko izvedljivo, če so pri iskanju najemniškega stanovanja prepuščeni sami sebi. Njihove finančne možnosti so pri tem močno omejene. Vendar ob povečanem številu prošenj za azil tudi ministrstva iščejo možnosti zasebnih namestitev. Na poizvedbo ministrstva za javno upravo se je tako javilo nekaj deset ponudnikov stanovanj, ki bi – za najemnino, ki bi jo plačevala država – svoja stanovanja »spremenili« v izpostave azilnih domov.
To je ukrep, ki se je doslej dobro obnesel v zahodnoevropskih državah, denimo v Avstriji in Italiji. »Z razpršitvijo namestitev preprečiš samoosamitev beguncev, ki se v velikih azilnih domovih držijo zase. Preprečiš pa tudi, da bi begunci že samo s tem, da jih je veliko na enem mestu, torej s svojo množičnostjo sprožali strah pri lokalnih prebivalcih,« pravi Tomaž Gregorc, socialni delavec, ki deluje v Trstu. »Že po statistiki v večjih begunskih centrih zaradi prevelikega števila ljudi in prenaseljenosti res prihaja do trenj in problemov,« je odkrit. V Trstu Gregorc sodeluje z iniciativo ICS, ki skrbi za begunce v zasebnih in občinskih stanovanjih po vsem mestu. »To so vojni prebežniki, ki ob vsem, kar so doživeli, potrebujejo intimo, varno okolje, v katerem se počutijo čim bolj normalno. Potrebujejo dom,« pravi Gregorc. »Obenem pa se počutijo kot del mesta, srečujejo se s sosedi, sodelujejo pri urejanju bloka, spet se počutijo kot ljudje. Tako preprosto je to.«
