Klinična psihologa dr. Aleša Friedla in dr. Alenko Sever so danes ure in ure zasliševali na sojenju dr. Ivanu Radanu, obtoženemu 19 kaznivih dejanj, med drugim tudi šestih umorov hudo bolnih pacientov na intenzivnem oddelku nevrološke klinike. Friedla je za oceno Radanove osebnosti zadolžilo sodišče, Severjevo pa obtoženčeva obramba. Njuno mnenje ni bilo samo različno, pač pa povsem nasprotujoče. Če je prvi ocenil, da ima Radan narcistično osebnostno motnjo, je druga to odločno zanikala. Izključno na tej osebnostni motnji in vsem, kar se nanjo navezuje, pa je tožilka Katarina Bergant utemeljevala obtožnico, ki Radanu očita ubijanje iz morilske sle. Na koncu zaslišanj pa je prišlo do presenetljivega preobrata: ko so po zaslišanju Severjeve Friedla še enkrat povprašali, ali vztraja pri svojem, je odgovoril, da ne in da mnenje umika. Po tej potezi je senat pod vodstvom sodnika Martina Jančarja odločil, da Radanu odpravi pripor. V njem je preživel eno leto.
Grandiozni jaz
Friedl je trdil, da je za prej omenjeno osebnostno motnjo značilen tako imenovani grandiozni jaz. Radan naj bi imel veliko potrebo po tem, da ga drugi priznavajo, občudujejo, spoštujejo, po drugi strani pa naj bi bila njegova samopodoba znižana – o sebi naj bi imel slabo mnenje, kar pa naj bi skušal kompenizirati z občutkom večvrednosti. Preokupiran naj bi bil z lastnimi potrebami in naj bi bil manipulativen. Imel naj bi kompleks boga, občutek, da je nad zakoni in da mu je dovoljeno, kar drugim ni. Evtanaziji naj bi bil naklonjen, pri njem je izvedenec, kot je zatrdil, našel tudi potencial za nasilništvo. Njegovo čustvovanje naj bi bilo impulzivno, na frustracijo naj bi reagiral z motoričnim vedenjem, ki se lahko kaže v bojevitosti, destruktivnosti, celo sadizmu.
Na takšno izvedensko mnenje je imela obramba seveda vrsto pripomb: na vire, iz katerih je izhajal, teste, s katerimi je prišel do teh zaključkov – bili naj bi nestrokovni, nepriznani, v veliki meri poljudnega značaja. Prvič je obtoženega testiral, ko je bil na oddelku forenzične psihiatrije in pod vplivom zdravil, je bilo slišati s strani odvetnikov. Prav tako, da je v mnenju napačno navedel izjave določenih prič oziroma le izseke teh izjav.
»Imam občutek, da ste pri obtoženem iskali le določene stvari, tiste, s katerimi bi potrdili navedbe tožilstva o grandioznem egu,« mu je očital eden od obtoženčevih odvetnikov Milan Krstić. Večkrat mu je tudi navrgel, da je pisal po nareku tožilke. Zato je slednja na koncu izvedenca vprašala, ali je to res. Odvrnil je, da ne in da jo prej, razen po televiziji, še nikoli ni videl.
A tudi iz vprašanj predsednika sodnega senata Martina Jančarja in sosodnice Alje Kratovac je bilo čutiti očiten dvom o izvedenčevih ugotovitvah. Na primer, ker se je spuščal v ugotavljanje osebnostne motnje, kar je po mnenju sosodnice pristojnost zdravnikov. Očitali so mu tudi, da je ocenjeval prištevnost, ki je stvar psihiatra. Spraševali so ga, ali bi takšno mnenje podal tudi, če bi vedel, da Radan ni morilec, in ali je pri oceni izhajal iz teze, da je. Na zadnji dve vprašanji je odgovoril nikalno, enako tudi na vprašanje, ali misli, da je imel obtoženi potrebo po ubijanju.
Življenje nedotakljivo in dragoceno
Da je ni imel, se je strinjala tudi naslednja zaslišana – dr. Alenka Sever. A ostale njene ugotovitve so bile povsem drugačne, pravzaprav je mnenje izvedenca Friedla raztrgala: Radan nikakor nima narcistične ali kakšne druge osebnostne motnje. »Psihopatologija pri njem niti slučajno ni prisotna,« je bila odločna. Pa da je za Radana življenje nekaj dragocenega, nedotakljivega, da se ne vidi v vlogi razsodnika med življenjem in smrtjo. V njem ni sledi nasilja, ni manipulativen, zelo da je prijazen, prav tako tudi ni odvisen od zdravil. Glede očitkov tožilstva, da je sebi, prijateljem in znancem predpisoval enormne količine zdravil, predvsem močnih pomirjeval, je dejala, da »verjetno ni intenzivista, ki kdaj pa kdaj ne bi vzel sanvala«. »Če pa bi v resnici jemal propofol, bi bil nesposoben za delo,« je izjavila. In dodala, da je v vsaki zdravstveni ustanovi nekaj zdravnikov, ki ljudem, ki jih zaprosijo, napišejo recept, da ljudem ni treba čakati po čakalnicah. »Radan je oseba, ki težko reče ne,« je pojasnila.
Ko so jo vprašali, zakaj takšne razlike v njenem in Friedlovem mnenju, je bila do kolega izredno kritična. Po njenih besedah je podatke, pridobljene s testi, interpretiral na podlagi več kot 40 let starih knjig. Uporabljal je tudi povsem neprimerne in neuporabne teste, za enega od njih je dejala, da je »na nivoju Jane«. Za drugega je spet menila, da je bila njegova uporaba »norost prve vrste« in da ne more verjeti, da to dandanes še kdo počne, saj so na voljo drugi kakovostni diagnostični postopki. »V njegovem mnenju pogrešam lastno klinično znanje, ne pa prepisovanje iz raznih priročnikov,« je bila ostra.
Friedl jo je poslušal in si delal zabeležke. Ko so ga potem prosili za komentar, je dejal, da se z argumenti Severjeve strinja, a vseeno vztrajal pri narcistični osebnostni motnji. Sledila so nova vprašanja in izvedenčeve utemeljitve, a ko ga je Jančar čez čas še enkrat povprašal, ali pri mnenju vztraja, je za nekaj časa zavladala mučna tišina. Potem pa je izjavil, da od mnenja odstopa.
Zaradi te poteze in upoštevaje pričanje avstrijskega izvedenca intenzivista Wolfganga Krölla, ki je bilo za obtoženega razbremenjujoče, je senat odpravil pripor Radanu. Kaj bo zdaj storilo tožilstvo, še ni znano, sklepati pa je, da bo prišlo do spremembe obtožnice.
