Temeljni kamen PGD Kočevje bil položen 23. marca 1878. Na ustanovnem sestanku je predsednik postal Georg Röthel, njegov namestnik in poveljnik pa Daniel Ranzinger. Da gre za Nemca, ni naključje. Kočevje (oziroma Gottschee) in njegovo okolico so leta 1878 v večini naseljevali kočevski Nemci, Slovencev je bilo na tem območju le za vzorec. Pred sto osemintridesetimi leti so takratni kočevski gasilci začeli močno gasilsko tradicijo, ki se je že zelo zgodaj morala dokazati v praksi. Prvo leto delovanja je društvo svoje sposobnosti pokazalo ob požarih v Gnadendorfu (predelu Kočevja) in Livoldu, naslednje leto pa v Šalki vasi. Obširen požar je tam zajel 78 objektov, za trud in pomoč domačinov pa jih je v dopisu pohvalil tudi kočevski župan Josef Braune. Opazil je njihovo požrtvovalnost in trud, ko so v obsežni ognjeni tragediji po svojih najboljših zmogljivostih reševali ljudi in premoženje.
Gasilski ranocelnik je skrbel za poškodovane
Gasilsko društvo Kočevje je bilo številčno močno že ob ustanovitvi, saj so imeli konec ustanovitvenega leta 102 aktivna in 70 podpornih članov. Nujna naloga za naslednja leta je bila zato zagotovitev opreme za vse gasilce in tudi brizgalne. S pomočjo prvega častnega člana Georga Röthla so kupili tedaj zelo moderno Samassovo brizgalno, ki je svoje delo opravljala do leta 1926. Zanimivo je tudi, da so leta 1885 ob sedmi obletnici društva ustanovili združenje gasilske podpore, ki je skrbelo za osnovno zdravniško oziroma ranocelniško pomoč na intervencijah. Povod za osnovanje takšne enote je bila nesreča domačega gasilca med požarom. Za varnost in pomoč v primeru nezgode je od leta 1885 skrbel mestni ranocelnik Anton Treitz.
Ko društvo zamenja narodnost
Največja prelomnica za gašenje požarov v Kočevju v 19. stoletju je bila izgradnja mestne vodarne in elektrarne leta 1896. Vodovod je s sistemom hidrantov bistveno izboljšal možnosti za posredovanje ob požaru v mestu, k večji učinkovitosti pa je nekaj let pozneje prispeval tudi nov gasilski dom. Ko so kočevski Nemci leta 1941 zapustili Kočevsko in se začeli vračati proti Nemčiji, je požarno brambo v kraju prevzela italijanska vojska. Šele po drugi svetovni vojni so priložnost dobili domačini. Kočevje je po vojni ležalo v ruševinah, ob obnovi pa je bilo treba poskrbeti tudi za protipožarno zaščito. Mestni obrtniki so dali pobudo in obudili društvo, ki se je vključilo v Okrajno gasilsko zvezo Kočevje. Leta 1947 so kupili staro vojaško vozilo in ga predelali v gasilsko, dopolnili so še ostalo opremo in v nekaj letih društvo postavili na noge.
Lahko bi rekli, da je PGD Kočevje po drugi svetovni vojni zamenjalo narodnost, a člani društva lahko danes s ponosom gledajo na zgodovino svoje organizacije. Nemško prebivalstvo je spodbudilo hitro oblikovanje društva, ki je eno najstarejših prostovoljnih gasilskih organizacij pri nas, podpora premožnih mestnih veljakov pa je pohitrila rast opreme in posledično tudi usposobljenosti.
Ogromen požarni okoliš z redkimi vasmi
Prostovoljno gasilsko društvo Kočevje IV. kategorije ima 105 članov, od tega jih je 54 vključenih v operativno enoto. Izvajajo naloge širšega pomena v občinah Kočevje, Kostel, Osilnica in v delu občine Dobrepolje. Za požarni okoliš z več kot 600 kvadratnimi kilometri sta značilni majhna gostota poselitve in izjemno visoka, kar 90-odstotna gozdnatost. Na Leto imajo običajno do 80 intervencij, seveda pa sodelujejo tudi na številnih prireditvah in dogodkih v mestu, kjer pomagajo pri organizaciji ali logistiki. V zadnjih desetih letih so okrepili vozni park in danes imajo sedem vozil (tudi čoln za reševanje na vodi) ter dovolj znanja, da so kos tudi najbolj zahtevnim intervencijam, tudi za reševanje z višine do 30 metrov. Operativci so usposobljeni za ukrepanje ob prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi, za reševanje na vodi, tehnične nesreče in seveda požare.
Podmladka manj, a jih ne skrbi
V Kočevju opažajo, da zanimanje mladih za gasilstvo trenutno ni najbolj pohvalno. Mladino drugam vabita širok nabor drugih dejavnosti in spremenjen način življenja, v katerem je gasilstvo manj privlačno. Mlade skušajo z gasilstvom seznaniti že zgodaj, zato obiskujejo šole in vrtce, na lokalnem radiu Univox imajo tudi mesečno radijsko oddajo o gasilstvu. Mlade je sicer težje pridobiti za gasilstvo, a s pravo motivacijo pridobijo zainteresirane fante in dekleta, ki skozi leta gasilskega izobraževanja in odraščanja prerastejo v prave operativce.
