Eno je napisal Andrew Sullivan, konservativni komentator in LGBT-aktivist. Njegovo sporočilo je, da Trump prinaša »izumrtje« ameriške liberalne demokracije. Sandersa ima za levičarskega demagoga, Trumpa za desničarskega. Na začetku se sklicuje na Platona, potem na hladnovojne interpretacije nastanka fašizma, konča pa s pozivom, da je treba narediti vse, da se Trumpa ustavi. Na Platona se skliče, da bi sporočil, da demokracija, ko dozori, ponuja priložnost za nastop tiranije. Govorjenje o tem, da je demokracija v ZDA v zatonu zaradi velikanskih družbenih neenakosti, ki so se razmahnile v zadnjega četrt stoletja, zavrne kot Sandersovo demagogijo.
Ne, v Ameriki je preveč demokracije. Trump se je lahko zgodil, ker je ameriška demokracija preveč demokratična. Ker je demokracije preveč, nastaja množično gibanje ljudi, ki so brezposelni, finančno upropaščeni in zadolženi, »novi reveži« brez sleherne perspektive in razbesnjeni zaradi skorumpiranih, vse bogatejših in arogantnih elit, množično gibanje, ki se rekrutira iz razbitega, obubožanega in ponižanega (belega) delavskega razreda. Sullivan celo prizna, da njihov bes ni neutemeljen. Ampak ta koncesija je popolnoma jalova, iz nje ne izpelje ničesar. Konča s pozivom elitam, naj se združijo, premostijo strankarske razlike in družno podprejo »zmerno in izkušeno« Hillary Clinton. To je poziv elitam, naj rešijo demokracijo pred samo sabo. Prav reševanje demokracije pred samo sabo je tisto, zaradi česar so elite v demokraciji potrebne. Američani potrebujejo združene in poenotene elite, da bi »varovale našo dragoceno demokracijo pred destabilizacijskimi skrajnostmi, ki izhajajo iz nje«.
Pisec je bil en najbolj zagretih hujskačev k vojni proti Iraku in Busheve »vojne proti terorizmu«. Domače nasprotnike vojne je denunciral kot peto kolono. Zdaj napada Trumpa zaradi islamofobije in ksenofobije. Odgovoril mu je Anis Shivani, ki mu ni bilo težko pokazati, da je to, kar liberalci najbolj napadajo pri Trumpu, tisto, kar so sami naredili ali pomagali narediti. Sullivan je le zelo zgovoren in ogaben primerek te hipokrizije (če je to primeren izraz). Bill Clinton, ki je ustoličil ekscesni neoliberalizem, je začel demonizacijo imigrantov in demontažo njihove zakonske zaščite. Ko je demontiral socialno varnost, se je nežno oprl na protičrnski rasizem. Gospa Clintonova je bila zraven, ko so združene politične in medijske elite pod Bushem razpihale islamofobijo. Zida na mehiški meji ni zgradil Trump.
V resnici se liberalci ne bojijo Trumpa zaradi tistega, v kar uperjajo prst kot na substanco njegovega »fašizma«. To je njihovo delo. Napadajo ga, ker ni njihov, in zlasti zato, ker je postal katalizator ljudskega nezadovoljstva. Demokracije ne ogroža Trump. Grožnja ameriški demokraciji so prav elite, ki so pripeljale Ameriko na rob propada. Ko Sullivan poziva elite, naj obvarujejo demokracijo pred njo samo, poziva k samoobrambi elit, k obrambi elit pred demokracijo. Ve, da gre za demokracijo in da je demokracija nevarna. Shivani pravi, da se je elit polastila panika. Strah jih je, ker to, kar je še pred kratkim utrjevalo njihovo oblast, ne deluje več.
Premestile so se diskurzivne koordinate. Morda najbolj zanimiv del Shivanijevega argumenta je, da ljudi ne zanima več kulturna politika. S tem ne mislim na politiko, ki zadeva kulturo. Mislim na politiko, ki se je oblikovala po »kulturnem obratu« v politiki (podobno kot v številnih akademskih disciplinah in tudi v ameriški vojaški doktrini). Politika se je začela ukvarjati z vprašanji »kulture«, ki so bila razumljena kot konec koncev vprašanja identitete. Politika je postala identitetna politika, identitete pa so se v dekonstruktivističnem duhu množile, dokler nismo imeli opraviti samo še z manjšinami in njihovimi kulturnimi senzibilnostmi in s pravili, kako se o njih korektno govori. Demokracija je bila prevedena v vprašanje pravic manjšin in kultiviranja liberalističnih vrednot.
Politično in ekonomsko razlaščanje večine je bilo vse težje registrirati in artikulirati, oblast ljudstva je mrknila. Kolikor ta vprašanja še niso izbruhnila na dan, imajo mnogi občutek, da smo pred izbruhom vulkana. Trump je elitam tako nevaren, ker je razstrelil diskurzivni okvir, v katerega so ujele politiko, in začel govoriti o rečeh, ki zadevajo življenje večine, na način, ki ga razumejo. Zlomil je diskurzivni monopol elit. To pa je nujni pogoj za artikuliranje nove politike.
