Američani so letos iz politike naredili predstavo ljudskega uličnega gledališča, ki je s sarkazmom, gostilniško govorico in obešenjaškim humorjem politiko vrgla iz politike. Odloča privlačnost osebnosti. Evropejci v institucijah Evropske unije nimajo demokratične politike, ampak zgolj administratorsko in računovodsko upravno strukturo, ki se je v začetku leta razbila ob prvi resni situaciji, ki bi jo morali razrešiti. Privlačnost lokalne osebnosti na evropski ravni ne velja nič. V imenu enotnosti so se zatekli vsak za svojo živo mejo.
Zato pa so na Evroviziji politiki pustili, da je v različnosti razširila ustvarjalna krila, in iz glasbene prireditve naredili fantastično predstavo evropskih nasprotij, kjer škandal pomeni mahanje z zastavo Gornjega Karabaha na Švedskem, za Norveško pa se govori, da je žrtev političnih intrig v korist Gruzije. Takšno Evropo smo sanjali, preden smo postali njen dostojanstven in legitimen del. Kot kontinent, kjer je vsaka lokalna tema predmet velike politične polemike, v kateri sodelujemo vsi. Evrovizija je politični festival, kjer je glasba zgolj enotna simpatična sintetična kulisa za razcvet bogastva nacionalnih identitet. Za hip se zdi, kot da Evropa ima politiko, v kateri glasovi volilcev zares štejejo.
Če bi Američani vodili politiko Bele hiše tako, kot vodijo predvolilno kampanjo za njenega stanovalca, bi se svetovna politika dogajala v grobem jeziku odkritih političnih bojev, ne pa v sterilizirani govorici mednarodne diplomacije. Bedak in rasist bi bila vsakdanja izraza, ki bi ju politiki uporabljali namesto moj ugledni sogovornik in spoštovani kolega. Ne bi bilo lepo, bilo pa bi veliko bolj jasno.
Če pa bi evropske politike izbirali tako, kot izbiramo finaliste na Evroviziji, bi bila Evropa najbolj atraktiven kontinent na planetu. Nacionalne države bi fanatično podpirale svoje kandidate in sklepale zavezništva s sovražnimi narodi in državami v vzdušju, ki je odprto za vse. V napetem tekmovanju med Francijo in Nemčijo bi naenkrat postal kandidat Gruzije relevanten sogovornik, ker bi raziskave javnega mnenja kazale, da je najbolj priljubljen med vsemi evropskimi politiki Rus, ki hodi po zraku. Evropa bi se začela na Grenlandiji in končala v Avstraliji, Turčija in Izrael, Ukrajina in Bosna in Hercegovina pa bi bile njene dobrodošle članice. Evropa bi bila kot avtobus iz leta 2004, vsakdo lahko stopi gor. Od velikega načrta širitve je Evrovizija edini zares živ del politike pod modro zastavo z dvanajstimi zvezdicami. Vsi bi lahko tekmovali, samo ZDA ne. Amerika ima svoje predstave. Skupna predstava ameriške predvolilne kampanje in Evrovizije bi imela devastantne učinke. Svetovni mir bi bil prva njena posledica.
Predvolilna predstava v ZDA je izraz avtohtonosti ameriške kulture in vseh njenih fantastičnih protislovij. Ideja svobode, v kateri so vsi rojeni enaki in imajo v političnem sistemu reprezentacijo svojih interesov, dobi živopisno podobo političnega boja dveh velikih strank. Vsaka od strank zagotavlja, da predstavlja vso Ameriko in vse Američane, in zahteva demokratično potrditev svoje platforme. Obe sta konsistentni in monolitni in predstavljata dva pola demokratičnega boja za oblast. Iz množice vseh, ki bi lahko postali predsedniki, izbere enega, ki se v neposrednem soočenju na odru bori z izbiro druge stranke. Eden na enega. Za vsakim kot en mož stoji njegova stranka. V ringu se fizično tepeta dva moška, za njihovima hrbtoma pa sta dve mogočni politični zgradbi, ki ju borca predstavljata. Stranka je njun lastnik, onadva samo utelešata njen progam. Tako je bilo, odkar ameriškim volitvam sledimo na ekranih. Trden in tog sistem, v katerem je nepredvidljiv samo rezultat.
In potem pride Donald Trump in trdno politično zgradbo, ki so jo na roke gradili dvesto let, s spodnjim delom svojega hrbta podre do temeljev. Njegov soimenjak Donald Rumsfeld je na začetku iraške vojne ugotavljal, da »je demokracija packarija«. Po mnenju ameriškega obrambnega ministra je bil kaos izraz demokratičnega potenciala ljudi, ki so bili dolga leta zaprti v kletko in so končno svobodno zadihali. Zadnjih trinajst let jih spravljajo nazaj v kletko. Republikanska stranka je z Donaldom Trumpom pred istim problemom. Sistem je podrt, ni pa dovolj velike kletke, v katero bi lahko strpali Trumpa.
Evropski problem je, da je ameriški republikanski predsedniški kandidat bolj prepoznaven od predsednika evropskega sveta, ki mu je tudi ime Donald. Če bi našega Donalda izbirali tako, kot izbiramo zmagovalca Evrovizije, bi ga vsi poznali. Najprej bi ga morali izvoliti doma kot del nacionalne politike. Potem bi moral organizirati dovolj široko koalicijo drugih nacionalnih volilcev, da bi prišel med finaliste. Tam pa bi moral z osebno karizmo in vrhunskim spektaklom prepričati evropsko volilno telo, da več ljudi glasuje zanj kot za koga drugega v sistemu, kjer vsi lahko glasujejo za vse. Zanj bi lahko glasovali tudi Izraelci in Turki. Če bi prepričal še Sirce, bi lahko legitimno trdil, da je predsednik Evrope.
