Odločitev Baracka Obame o napotitvi 250 pripadnikov posebnih enot vojske v Sirijo ter ponovno podaljšanje roka za umik sta skupaj z novimi ameriškimi vojaškimi akcijami v Iraku proti Islamski državi povod za zanesljivo napoved, da Nobelovemu nagrajencu za mir iz leta 2009 ne bo uspelo ZDA izvleči iz vojnega stanja, v katerem so se znašle po enajstoseptembrskih terorističnih napadih in Bushevi napovedi vojne proti terorizmu. Še več, Obama praktično nima možnosti, da se ne bi v zgodovino vpisal kot edini ameriški predsednik, ki se je vojskoval cela dva mandata. Analitiki si niso edini, ali ga opisovati kot vojnega predsednika ali kot predsednika v vojni, povod za to pa je njegov tako imenovani klinični pristop do vojne, pri katerem ves čas ni niti skušal mobilizirati sodržavljanov ali jim vsaj razložiti, kakšni je cilj njegovega vojskovanja.
Sedem let, sedem držav
Temu primerni so tudi rezultati, vidni v podedovanih vojnah v Afganistanu in Iraku, ki se vse bolj oddaljujeta od želene normalizacije razmer, še manj jasen cilj pa so imela oziroma imajo Obamova vojaška posredovanja oziroma zračni napadi v Libiji, Pakistanu, Somaliji in Jemnu. Skupaj s Sirijo je bila torej sedanja ameriška administracija v dobrih sedmih letih vojno angažirana v sedmih državah in lahko se zgodi, da do izteka osmega doda še kakšno.
Javno je dal Obama že zelo zgodaj vedeti, da se zaveda kontradikcije med njegovo volilno kampanjo, ki je bila protivojna, in realnostjo vladanja. Ko je sprejemal Nobelovo nagrado, je med drugim dejal, da se mora človeštvo sprijazniti z na videz izključujočima si resnicama, namreč da je vojna včasih nujna in da je vojna norost. S tem spoznanjem jo je po mnenju analitikov vsa leta predsednikovanja skušal spraviti v čim ožje okvire, kot nekakšen stalen, a obvladljiv izziv, ne pa kot najširši konflikt, kakršni sta bili, denimo, druga svetovna vojna in v manjši meri vietnamska vojna. Obama zato deluje kot predsednik v vojni in ne kot vojni predsednik, čigar glavna prioriteta bi bila rešitev konflikta. Posledično ostajajo ameriške vojne nedokončane. Že oktobra 2011 je namreč Obama napovedal, da bo zadnji ameriški vojak iz Iraka doma za tedanje božične praznike in vrnitve nazaj ne bo. Še ne tri leta kasneje je napotil tja prvih 475 vojaških svetovalcev kot podporo iraški vojski v boju z Islamsko državo, zdaj pa je v Iraku že več kot 5000 ameriških vojakov in znova se domov vračajo v krstah.
Podobno pot velikih upov in razočaranj smo opazovali tudi v Afganistanu. Maja 2014 je Obama napovedal umik zadnjega vojaka do konca letošnjega leta, zdaj pa je že jasno, da jih bo vsaj 5000 tam ostalo tudi po koncu njegovega predsednikovanja januarja prihodnje leto. Za nameček pa talibani, ki so bili tarča ameriške invazije pred skoraj petnajstimi leti, nadzorujejo več afganistanskega ozemlja kot kadar koli po padcu njihovega režima.
ZDA v treh vojnah
Vincent DeGeorge, raziskovalec s Carnegie Mellon University, ki se ukvarja z dejavnostjo ameriških predsednikov v vojni, se zato ne strinja, da se je afganistanska vojna za ZDA končala, kar je Obamova administracija formalno razglasila decembra 2014. V svojih analizah upošteva, da so ZDA v vojni, če v manj kot mesecu dni izvedejo nov letalski napad v neki državi ali pa v njej ugotovijo novo smrt vojaka v akciji. Po tej definiciji so Američani trenutno v vojni v Afganistanu, Iraku in Siriji, pri čemer pa je treba potegniti ločnico med temi vojnami in tistimi iz prejšnjega stoletja. Najopaznejša razlika je, da kongres ni konkretno avtoriziral nobenega Obamovega vojaškega posredovanja.
Obama se je ob prihodu v Belo hišo znašel pred dokaj preprosto nalogo, razrešiti dve zavoženi vojni. Očitno mu to ni uspelo, naslednika, kdor koli že to bo, pa postavlja pred težjo nalogo, kot jo je imel sam. Ali bo še naprej uporabljal omenjeni klinični in očitno neuspešen pristop, je težko napovedovati. Hillary Clinton velja za večjo zagovornico konvencionalnega vojaškega posredovanja od Obame, Donald Trump, ki napoveduje, da bo Islamsko državo »zbombardiral v pozabo«, pa hkrati daje nasprotujoče si izjave o pošiljanju ameriških vojakov v tuje konflikte.
