»Še pred dvajsetimi, kaj šele tridesetimi ali štiridesetimi leti ne bi bilo mogoče, da bi se tukaj zbrali, da bi govorili o evropskih nacionalizmih in populizmih, saj so bili to takrat vse preveč obrobni fenomeni,« je pred dnevi na okrogli mizi dejal francoski sociolog Pascal Perrineau, »a danes se v večini držav krepijo prav te sile, ki so na primer v Franciji v sedemdesetih letih z Nacionalno fronto predstavljale manj kot en odstotek volilnih glasov. Podobno je bilo tudi v drugih državah. Zdaj pa je kandidat za avstrijskega predsednika iz stranke FPO, ki je v Avstriji prototip nacionalistične in populistične stranke, v prvem krogu prejel 36,5 odstotka glasov.«
Hoferjeva zmaga je bila za Slovence morda manj presenetljiva kot za francoskega strokovnjaka za volitve, saj smo bili desetletja navajeni koroških heimatdienstovskih skrajnodesničarskih izpadov zoper slovensko manjšino in na drugi strani neustavljivega Heiderjevega šarma za lep del avstrijskega volilnega telesa, ki mu ni prišlo do živega nobeno odkritje, ne njegove finančne mahinacije ne za desnico anatemizirana homoseksualnost.
Tudi to, da so na avstrijskih volitvah največ glasov dobili trije »obstranci«, medtem ko sta klavrno propadla kandidata velikih tradicionalnih levo-desnih koalicijskih strank, ki sta si oblast delili od druge svetovne vojne naprej, se nam je že zgodilo: tudi pri nas sta bila na zadnjih dveh parlamentarnih volitvah poražena levo/desna protagonista, SD in SDS, vlado pa sta dvakrat prevzeli stranki novih, hibridnih političnih konceptov, ki naj bi bili odgovor na nemoč tradicionalne levice in desnice, nekakšna domnevna sredina. Ta je v ekonomskem smislu povsem neoliberalna, torej desna, v socialnem in kulturnem smislu pa skuša ohraniti nekakšen videz »za vsakogar malo« – SMC je tipičen tovrstni manever izvedla ob družinskem zakoniku, ko ga je v parlamentu pomagala izglasovati (koketiranje z levim volilnim telesom), na referendumu pa ga je s popolno inercijo prepustila desnemu stampedu, ki ga je zmlel (koketiranje z desnim volilnim telesom).
Kaj je torej tisto, kar nastopi po komi tradicionalnih političnih strank, ki nemočne ugotavljajo, da zaradi zapravljenih bianko čekov nimajo več ne programa ne besednjaka, ki bi še koga prepričal? Kaj zapolni vakuum v času krize in očitno neskončno trajajočega pokriznega kriziranja? Kaj po smrti dvopolne politike, pa tudi te domnevno sredinske, ki prepriča le tistih pet minut pred volitvami, naslednje pa jo že odplaknejo? Kaj ob dogodkih, kot je bila nenadna eskalacija begunskega vala, ki je že desetletje pljuskal po Italiji, le da Bruslju ni dovolj zmočil nog, da bi dinozaver odreagiral? Kaj sledi, ko volilci vse bolj množično ne čutijo več le nestrinjanja z določeno politiko, ampak resnično sovraštvo do političnega razreda v celoti, na katerega nevarno širjenje je tudi opozoril Perrineau?
To sovraštvo je priložnost za premnoga »gibanja«, »odbore«, »združenja«, katerih glavni in pogosto edini »program« jaha na splošnem nezadovoljstvu z državo (kar ni ravno težka naloga), in ki s skrajnimi nacionalističnimi in populističnimi pozivi obljublja novo, boljšo državo, seveda za »prave« prebivalce.
Postpolitika je tako nekakšna samopostrežna trgovina, v kateri besnih državljanov/kupcev ne zanimajo več programi, načela, mandati, kompleksnost problemov in njihovih rešitev, ampak zahtevajo fast food recepte, preproste, hitre odločitve, ki bodo izboljšale njihov jedilnik in ne bodo trkale na njihovo vest. Dovolj mi je zgodb o teh beguncih, meni tudi ni lahko, to je bila parola »domoljubnega« egoizma naše skrajne desnice pred meseci.
Vse pride prav, pa če je še tako brez repa in glave: pavšalne kritike vladajočih, zmerjanje vseh drugačnih, zahteve po zapiranju mej (četudi so za svoboden trg), propadanje firm (četudi so za popolno privatizacijo). Tudi nižji davki so ena takih zahtev, ki za čuda milozvočno zveni mnogim prebivalcem, četudi bi njihovo znižanje koristilo prav delodajalcem (proti katerim bentijo), oni pa bi zgolj na debelo izgubili (šolstvo, zdravstvo, kultura). Izguba kompasa politike tako najde svoj pandan v begavosti volilcev.
Če je za desni radikalizem nekaj časa veljalo, da se razrašča predvsem v bivših socialističnih državah, pa nas je Pascal Perrineau vseeno »potolažil«: »Nikakor ne, nacionalpopulizmi cvetijo še bolj v zahodni Evropi, poleg Avstrije v Franciji, na Danskem, Finskem, Švedskem, Norveškem, v Italiji in Švici.«
