Ob tem mi je prišla na misel neka druga pianistka, ki je pred sto petdesetimi leti, tudi že sivolasa, poslušalce po vsej Evropi še vedno spravljala na kolena, Clara Schumann. Clara, genialen otrok s strašno napako: bila je punčka. Če bi bila deček, bi jo takoj razglasili za novega Mozarta, kar je verjetno tudi bila. Tako pa jo je oče finančno in psihično izčrpaval do konca življenja in tudi poroka iz strasti z Robertom Schumannom je ni odrešila, nasprotno, ta je v njej zatiral tudi njene skladateljske ambicije. Kljub temu je edina pianistka 19. stoletja, ki ji je kljub mizoginiji uspelo.
Martha Argerich je torej že predstavnica srečnejših generacij, tako kot so tudi mladenke, ki večinsko sestavljajo Manchester Camerata, s katerim je nastopila; še pred desetletjem so bile v slavnih orkestrih ženske redke ptice. In tako kot je to še ena glasbenica njene generacije, ki je v Ljubljani nastopila večer pred njo, Esma Redžepova, tudi ona čudežni otrok, ki se mu je uspelo prebiti na sam vrh kljub romskim koreninam. Prav tiste dni so v Ljubljani zaigrale še newyorške glasbenice in navdušile s posebno senzibilnostjo improvizacije.
Če k temu dodamo tudi nemajhne uspehe slovenskih glasbenic doma in na tujem, je morda že mogoče reči, da se glasba počasi izvija iz moške dominance in končno zares tudi v izvajalskem in skladateljskem smislu postaja univerzalna. Kar ni le v korist enakosti, ampak predvsem glasbi sami. Glasba se očitno bogati z drugo polovico.