Singapur pomanjkanje pitne vode rešuje na inovativen način in so eni vodilnih v svetu na področju čiščenja odpadnih voda in transformacije morske vode v pitno. Polovico vode dobijo iz Malezije, preostalo »pridelajo« sami. Ni najboljše kakovosti, ampak redukcij vode, v nasprotju z večino azijskih držav, ne poznajo kljub dejstvu, da so bolj ali manj odvisni od lastne iznajdljivosti. S pomočjo raziskovanja so izumili »novo vodo«, kar pomeni, da komunalno-odpadne vode reciklirajo za ponovno uporabo, predvsem v industrijske namene. Prav tako so eni vodilnih v svetu na področju desolinizacije. Gre za tehniko, ki iz morske vode odstrani minerale, da ta postane pitna. Svoje izkušnje več kot uspešno izvažajo v druge države.
Slovenija ima neverjetno srečo, saj je naša domovina izjemno bogata z vodo, tako s klasično pitno vodo kot tudi z mineralno. Vsa bivša Jugoslavija je poznala Radensko, danes pa imamo na žalost vedno manj domačih podjetij, ki uspešno poslujejo s prodajo vode in njeno uporabo v proizvodnji pijač. Voda je življenje in lahko smo samo hvaležni, da se nam trenutno (še) ni treba ukvarjati s težavami, kot jih imajo drugod po svetu. Pa vendar mora biti vedno nekdo, ki kvari povprečje.
Jeseniška Voda Juliana.
Ko so ob gradnji karavanškega predora v 80. letih odkrili visoko kakovostno vodo juliano, se nam je zdelo, da smo naleteli na »zlato žilo«. V času stresnega prehoda s planskega gospodarstva na tržno, ko je veliko ljudi v Železarni Jesenice izgubilo službo, medtem ko novih ni bilo, se je močan vir pitne vode zdel kot zadetek na loteriji. Vsi smo videli polne zabojnike vode, ki bodo vsakodnevno šibali proti Luki Koper in naprej po širnem svetu. Tudi do otokov Palau, če je treba. Voda je odličen posel in z majhnim vložkom bi lahko delo dobilo veliko ljudi, občina in država bi dobili plačane davke, delavci bi prejete plače porabili, od česar bi imeli korist trgovci in gostinci.
Pa se je zgodilo bore malo. Po začetnem črpanju in uspešni prodaji ter megalomanskih načrtih je šlo podjetje v stečaj in nekdanji jeseniški Vodovod je družbi Voda Juliana odvzel koncesijo. Od leta 1993 naprej gledamo mehiško limonado z ogromnim številom nastopajočih in nejasno zgodbo. S to razliko, da ni drame, vse je monotono. Zamenjalo se je že toliko akterjev in imen blagovne znamke, da ni Jeseničana, ki bi vam znal povedati, kaj se dogaja. Sedanji župan je celotno zgodbo popolnoma upravičeno poimenoval »gospodarsko-politična kriminalka«. Jesenice se tako, kot tudi vsa industrijska mesta v Sloveniji, spopadajo s številnimi izzivi: pomanjkanje služb in posledično izseljevanje prebivalcev, predvsem mladih družin v druge slovenske kraje in tujino. Vsako novo delovno mesto je zlata vredno in ravno zagon Juliane bi lahko skupaj z ureditvijo karavanškega platoja predstavljal naslednji korak v novem poglavju razvoja občine.
Tudi skupni projekt jeseniške in kranjskogorske občine izpred nekaj let pod imenom Karavanška voda, ni uspel. Še najbližje trenutku, da bi žogo končno zabili v gol, je prišel Marjan Krajnc, direktor tržiške družbe Voda Juliana. Poleti 2014 je imela omenjena družba ambiciozni načrt postaviti polnilnico na Plavškem travniku v bližini Hrušice. In od takrat naprej še vedno čakamo na realizacijo. Svoj ščepec soli je na žalost dodalo tudi ministrstvo, ki zaradi bogsigavedi kakšnih interesov in razlogov že dolga leta cinca s podelitvijo koncesije, namesto da bi udarilo s pestjo po mizi in končno presekalo gordijski vozel.
In ko berete to kolumno, bo v 24 urah v prazno odteklo še naslednjih 40.000 litrov vode. Tolikšna je namreč dnevna »porcija«. Od leta 1993, ko so nehali prodajati jeseniško juliano, do danes se je tako v nič izteklo reci in piši približno 321 milijonov litrov vode. Zaradi birokracije smo izgubili za eno veliko jezero vode. Če bomo kdaj doživeli situacijo pacifiških otokov, se nam bo pošteno kolcalo po tem jezeru. Pa ne samo to. Če bi kupcem v tujini za vsak liter zaračunali samo pol evra, bi to v poslovnem svetu pomenilo 160.500.000.000 evrov prometa. Kaj vse bi lahko naredili občina in država z davkom in dobičkom, si lahko samo predstavljamo.
Medtem ko voda in milijoni že 23 let tečejo v prazno, pa v naših glavah še vedno zvonijo sarkastične besede nekdanje državne poslanke Brede Pečan, ki je pred leti izjavila: »Tako se vsaj kvaliteta vode v Savi malo izboljšuje.«
Kako dolgo še?
