Pet plesalcev je bilo tokrat pred težko nalogo, saj so morali v uri in pol realizirati dva popolnoma drugačna koreografska in režijska principa. Loop de loop je od njih terjal visoko disciplinirano psihično in fizično koncentracijo, s katero so se pretopili v homogeni organizem, Pearl pa nekaj gledališke »norosti« in frivolnosti, ki sta jih na oder postavila kot samostojne nosilce iste ideje – vprašanje je zgolj, kako to idejo zares imenovati.
Loop de loop je komad, ki naredi točno to, kar obeta naslov. Njegova koreografija je osredotočena na kompozicijske elemente, na prostor in čas: ples nastopajočih opisuje kroge in spirale, ki se iztekajo v redke cezure. Gibalnega tempa ne določa takt, temveč momentum, drobni interval časa, ki ga telo potrebuje, da na videz samo od sebe formalizira (tudi stilizira) gib. V Loop de loop je mogoče prepoznati brownovske (po Trishi Brown) elemente kumulativnosti ter akumulacije, zlasti pa nekakšno odsotnost »moči«. Vse to pa se sešteje v vtis, da se predstava ne razvija po volji plesalcev, temveč da z njihovo iniciativo upravljajo fizikalni zakoni in da bi se plesanje zato lahko nadaljevalo v nedogled, dokler kot nizkoentropična forma pač ne bi propadlo.
Opisovanje krožnosti napove že začetni prizor, ko Luke Thomas Dunne stoji na sredini polkrožno oblikovanega podija in vrti mikrofonski kabel, opremljen z lučko. Preprosta akcija ne ustvarja le atmosfere napetega pričakovanja, temveč poudari tudi stransko temo komada, možnost, da fizika privede do fizične nesreče, da se ples ne izteče tako, kot sta si ga zamislila avtorja. Loop de loop je konsistentno odrsko delo, ki pa svojo temo sem in tja zanemari z izleti v akrobacije zaradi akrobacij.
Na drugi strani je Pearl posvečen potrošniškemu kaosu. Ne le da ga tematizirajo akcije plesalcev, tudi predstava sama je strukturirana na način begavega potrošniškega hotenja – nekaj bi, vendar ni popolnoma jasno, kaj bi. Že deklica, ki iz začetne teme kriči na svoja starša, ni čisto prepričana, ali bi »velikega« ali »majhnega« (za kakšen objekt gre, ni važno), niti starša sama se ne moreta zediniti, kaj sta se glede nakupa dogovorila. Plesalci tu postanejo performerji, njihovi performansi pa so seksualizirani in erotizirani (par Štefanec-Schoenaers in solo Ide Hellsten) ali narcistični (Dunne, Mezei). Ker je »otokov dogajanja« na odru vseskozi veliko – tudi v vmesnih plesnih vložkih – predstava ne doseže presežne poante, ki bi si jo sicer že nekoliko prežvečena osnovna tema zaslužila.
