Milena Zupančič: Če občutljivost izgubiš, si mrtev kot igralec in človek

Tudi meni se zdi, da je Cankar nekako pozabljen, in neskončno krivično je, da njegove poezije in proze predvsem mladi ne berejo več, ob tem pa se iz njega izdatno norčujejo. Seveda se lahko kdaj pohecamo o tisti skodelici kave in še o čem, ampak pri tem je seveda treba vedeti, da je to izjemno dobro napisana črtica, treba jo je najprej prebrati, pustiti, da se nas dotakne, potem je seveda možno tudi sprevračanje pomenov. Cankar je namreč izjemen prozaist, Marija Pomočnica je na primer vrhunska knjiga.

Gotovo je res, da je za današnje otroke, ki manj berejo in rastejo predvsem v pogovornem jeziku, to malo težje, a saj tudi drugi svetovni velikani književnosti, od Cervantesa do Shakespeara, niso napisani ravno v sodobnem jeziku. (smeh)

Točno! In kot pravite, k sreči je v gledališču Cankarja veliko, pravzaprav sem mi zdi, da sploh ni bilo obdobja, ko ga ne bi bilo, da so se ga po različnih gledališčih lotevali tako v prejšnji kot sedanji državi.

Mislim, da so ga tisti, ki so ga zares natančno brali, vedno brali na enak način, da ni bilo velikih razlik med percepcijo v prejšnji in sedanji državi. Kralj na Betajnovi je bil tudi v sedemdesetih letih tako grozljivo aktualna predstava, da nas je vse pretreslo, ustvarjalce in gledalce. Vsi smo začutili, o katerih kraljih govori, tako kot danes. Morda danes še za spoznanje bolj, ker je več kraljev kot včasih. Enako velja tudi za dramo Za narodov blagor, pa seveda za povest Hlapec Jernej in njegova pravica, danes so te usode celo bolj pogoste, kot so bile v socializmu.

Zanesljivo, na vsakem koraku srečaš hlapce, in to zna Cankar veliko bolje povedati kot kakšen sodoben dramatik.

Se strinjam, da je en način igre preživet, a vsaj pri nas se je marsikdaj krivdo za »nenaravnost« naših filmov pripisovalo igri, jaz pa mislim, da je bil pravi razlog večkrat jezik. V prejšnjih časih je bilo namreč v filmu prepovedano govoriti drugače kot v pravilni slovenščini, in ta pravilna slovenščina je igralce ovirala, saj je jezik pri oblikovanju vloge ključen. Seveda se da tudi knjižno slovenščino govoriti na naraven način, a to je veliko težje, to znajo le redki, zato je to pogosto delovalo nekako leseno, vzneseno. A seveda spremembo igre bolj kot gledališče, ki je slabo dokumentirano, kaže vsa zgodovina filma, od nemega filma in Eisensteina do danes. Tista pretiravanja, zavijanje z očmi se le nam danes zdijo smešna, takrat pa niso bila.

A veste, da se je tudi tam ves čas nekaj dogajalo! To je bil čas druženj, kmetje so potrebovali prireditve, ne pozabite, da je bil to čas pred televizijo. No, mene so seveda do konca prebudile Jesenice, kjer sem hodila v gimnazijo, tam sem se srečala z gledališčem. Je pa res, da je bila razlika med mano in mojimi ljubljanskimi sošolkami na akademiji gromozanska, bila sem polna kompleksov, že na sprejemnem izpitu, že tam sem slišala, kateri slavni igralec je inštruiral katerega kandidata… Jaz pa sem le sama sebi doma na pamet nekaj govorila! Pravi teater sem dotlej videla le dvakrat, ko so nas srednješolce pripeljali v Ljubljano.

A verjetno sem imela ravno zaradi tega občutka manjvrednosti šestkrat bolj odprte oči kot drugi, vse sem poslušala, vse gledala, vse mi je bilo oddaljeno, a strašno zanimivo.

To je bilo pa zelo smešno! (smeh) Kaj pa drugega, kot smešno. Prebrati sem morala Menartovo Cigu cig in pismo Tatjane Onjegin, a to ni bilo odločilno, mislim, da bi me vrgli, če ne bi bilo Pina Mlakarja, pri katerem je bilo treba opraviti še preizkus giba.

Ne, bila sem en štor! Ne, res!

Ne, prej moj pogum. Mama mi je dala za sprejemni izpit sešit kostimček, pariško modre barve, ozka jaknica, zapeta z dvema vrstama gumbov, ozko krilo … spodaj pa le kombinežica. No, in potem mi gospod Mlakar reče: »Dajte, piqué, piqué, pas de bourreé!« Nisem imela pojma, kaj govori, še nikoli slišala, no, pa sem vseeno nekaj zacopotala in je bilo kar v redu. Potem pa reče, naj se sprehodim čez oder in takole razširim roke. In jaz: Ne gre! Sem imela namreč tako ozek kostimček, da nisem mogla rok razširit! In je rekel: A ga ne morete sleči? In še danes ne vem, od kod mi, takrat še tako sramežljivi, pogum, da sem rekla: Lahko! Slekla zgornji del in v kombineži zamahljala z rokami!

Dvomim, je bil zelo resen gospod. Ki nas je kasneje bolj kot pas de bourreéjev naučil biti na odru, kar je izjemno pomembno. A kljub obvestilu, da sem sprejeta, kar je bilo enako, kot če bi se mi Marija prikazala, je sledil šok: vseh enajst sprejetih nas je moralo za teden dni v Ljubljano, na še dodatno preverjanje. Kaj takega niso zahtevali ne prej ne nikoli kasneje, še danes ne vem, za kaj je šlo, saj smo bili tudi v drugo vsi sprejeti. A kar je bilo v tisti moji nesreči srečnega, je bilo to, da je bil takrat moj mentor Mile Korun.

V tretjem letniku sem že igrala v MGL, pa tudi nekaj majhnih vlogic na televiziji, po diplomi pa sem imela možnost iti v Dramo in v MGL. In ker je bila Drama sen vseh nas, sem šla tja; takrat je bil direktor Taras Kermavner. A po par dneh sem dala odpoved. Kako sem bila lahko v tistih telečjih letih tako pametna, mi še danes ni jasno, kajti ta odločitev je bila res prava, saj sem se nenadoma zavedela, da bom tam le letala čez oder, medtem ko sem v MGL takoj dobila tudi prave vloge, ki so mi omogočile rast. In za to, da sem dobila priložnost, sem neskončno hvaležna tedanjemu umetniškemu vodji Lojzetu Filipiču. Biti mlad igralec je namreč zelo težko, takrat se boriš zase, v dvomih, ali te bodo sprejeli ali ne, ko pa se tega z izkušnjami osvobodiš, lahko zares uživaš v delu. Pozabiš sebe, ni ti več tako pomembno, kaj igraš, ampak bolj, s kom delaš, kdo režira in kdo igra s teboj. Meni je na primer nekaj nagrad, ki sem jih dobila kot zelo mlada na Sterijinem pozorju, zelo otežilo delo, ker sem začela tekmovati sama s seboj; in tudi publika ti več ne dopušča napak.

V MGL sem bila enajst let, bili smo krasna ekipa, Radko Polič, Polde Bibič, Zlatko Šugman. Potem pa se mi je nenadoma zazdelo, da je ideja, ki je takrat prvič zakrožila, namreč da igralci ne bi bili za stalno zaposleni v istem gledališču, ampak samo za neko obdobje, izvrstna. Podprla sem jo, ker sem tudi sama začutila, da je grozno, če si nekje predolgo, to postane tvoja kuhinja, tvoje gospodinjstvo, z vsakim partnerjem na odru že veš, na katero tipko boš pritisnil. In to je za gledališče slabo. No, ideja o fluktuaciji igralcev se ni prijela, ne takrat in vse do danes ne, jaz pa sem odšla v Dramo. A spet nisem ostala dolgo, od tam sem odšla v SMG, a tam je prišlo do znanih sporov, in smo Polič, Cavazza, Jovanovič in jaz odšli. Potem sem bila leto dni na svobodi, delala sem tudi po drugih gledališčih, tudi po Jugoslaviji, potem pa sem se spet vrnila v Dramo, kjer sem ostala do upokojitve.

Vsekakor, tudi jaz pred predstavo pogledam zasedbo in že približno vem, kaj lahko pričakujem.

Kakšna igralska življenja so res lahko prave tragedije, težko je, če si zelo uspešen, kaj šele, če nisi, pri tem pa neskončno rad igraš, zaljubljen si v igro in v tekste. In ti nekdo reče, ne, ne boš tega igral, ali ne boš več igral … in te preganja, da so drugi krivi za tvojo nesrečo. To je pogosta bolečina igralcev po upokojitvi, ko jih gledališča enostavno pozabijo, izbrišejo, in to je grdo, saj tudi gledalci radi vidijo na odru vse generacije, ne pa, da se mlajši šemijo v stare like.

Sama imam vsekakor srečo: v zadnji sezoni sem v enem tednu imela kar dve premieri, eno v Drami, eno v Mini teatru, je bilo kar naporno, a sem zelo vesela, da lahko še vedno igram, in to z novimi sodelavci, ob tem pa lahko izbiram, lahko tudi kdaj rečem ne.

To je krasen poklic, ki te posrka celega, dvomim, da je še veliko takšnih. Na vse pozabiš, na bolezen, bolečino, je svojevrstna terapija, jaz sem igrala tudi tako, da je za odrom stal zdravnik, mi med predstavo dal injekcijo, pa sem šla nazaj igrat, vse pozabila, bolečino, to je adrenalin posebne sorte. Tudi telo postane telo nekoga drugega.

(smeh) Ne, nikoli, ko je predstave konec, je konec, meni so še pokloni strašna muka, od nekdaj. Ko je konec, sem zasebna oseba. Se mi zdi, da sem enkrat samkrat v življenju zaigrala zunaj odra, in sicer v Ruandi, kamor sem potovala kot ambasadorka Unicefa, in sem po pristanku na letališču zunaj prižgala cigareto. K meni sta pristopila policista in povedala, da je kajenje prepovedano tudi na prostem. Si predstavljate? Kakšne neumnosti te uboge države kopirajo od Zahoda! Vse je narobe, oni pa sprejmejo zakon o prepovedi kajenja na prostem. No, takrat sem malo zares, malo zaigrano zarjovela: »Jaz bom znorela, če ga ne bom prižgala!« Reveža sta se tako prestrašila! »Dobro, dobro, gospa, samo pojdite za grmovje, da vas ne bo kdo videl!«

Ambasadorka sem bila dvanajst let in to je na meni pustilo velik pečat. Ni isto o človeških tragedijah nekaj vedeti ali prebrati v časopisu, ali pa biti tam, na krajih dogodkov. Moj prejšnji mirni spanec mi je ta izkušnja odnesla, mi je pa dala zelo jasen občutek, kaj so prioritete, za kaj se v tem življenju splača boriti in se vznemirjati, kaj pa so nepomembnosti, zaradi katerih se vse prepogosto po neumnem žremo. Ko sem potovala po Afriki in Aziji, sem videla res strašno revščino, hkrati pa imajo ljudje že samo ob tvojem nasmehu usta do ušes, tam je vsaka najmanjša ljubeznivost sprejeta neznansko toplo, in to te pogosto zelo pretrese.

Ni naključje, da so igralci zelo pogosto humanitarni ambasadorji, če hočeš biti kot igralec živ, moraš biti na neki način kar naprej preobčutljiv, kar naprej si moraš zabadati neke igle in hoditi po tanki žici. Če občutljivost izgubiš, si mrtev kot igralec in, no, tudi kot človek. Hkrati pa moraš znati tudi obvladovati svoja čustva. Ne moreš v kakšni bolnišnici, kjer vzameš v naročje tako suhcenega otročka, da se bojiš, da mu boš že z dotikom kožo iztrgal, zajokati. Ti ljudje potrebujejo pomoč, ne naše prizadetosti, in ravno v takih situacijah mi je pravzaprav igra pomagala prebroditi čustva in pokazati optimističen obraz, mamam teh otročkov dati občutek, da skušamo pomagati. Potem sem se večkrat odpravila kam vstran, v samoto, da bi predelala vsa ta zatajena čustva.

Sprva zelo, potem sem se hitro zdisciplinirala, ker takšno razmišljanje lahko pelje le k temu, da vsi dvignemo roke in nihče ne naredi nič več. Zato si vesel, če ti uspe nekaj narediti, če vidiš, da je pomoč prišla hitro, v prave roke, četudi po drugi strani nenehno vidiš, da se je nekje stanje izboljšalo, pa se je spet drugje nekaj porušilo. Ali zaradi naravnih katastrof ali pa, še huje, zaradi vojn, ki jih provocirajo multinacionalke.

Naj najprej še enkrat povem glede naših zapletov: jaz sem bila ambasadorka dvanajst let in osem let je v našem Unicefu vse dobro delovalo, zelo malo denarja je šlo za samo režijo, dve osebi sta bili zaposleni, vsi ostali smo delali prostovoljno, še na pošti sem se dogovarjala, da pri nakazilu na naš račun ne bi zaračunavali položnic. Potem pa se je na žalost začela ta režija širiti, mene niso več obveščali o tem, kaj se z denarjem počne, a na cesti so ljudje ustavljali mene, ne teh ljudi v pisarni. Kako naj potem jaz ljudi pozivam k prispevkom, kako pogledam v obraz upokojenki, ki si je za otroka v Afriki odtrgala od ust? Zato sem takrat odstopila.

Glede globalnega stanja pa: nedvomno je tista Unicefova palača ogromna, ogromna, in to osebje in stroške bi bilo nedvomno treba omejiti. In res je, da ima Unicef zaposlene tudi v neštetih lokalnih podružnicah, ki pa vendarle zaposlujejo tudi lokalno prebivalstvo. Ena izmed stvari, ki jih je Unicef vendarle vpeljal, je tudi to, da se pomoči ne dovaža iz oddaljenih držav, ampak se čim več nabavi v ogroženi državi ali bližnji okolici in se s tem pomaga tamkajšnji ekonomiji. To se je pokazalo ob cunamiju v Indoneziji, material smo nabavljali tam, za pomoč smo zaposlili domačine.

Ne, še sem živa! (smeh) In še vedno tako mislim. Nagrad je ogromno, in te za življenjsko delo bi morale upoštevati, da smo majhna država.

Res je, zdi se mi, da jih pri Prešernovi nagradi še nisem imela petdeset, vsekakor preden sem dvignila diplomo! Jaz sem namreč zelo pozno diplomirala, ker sem tako hitro začela delati. No, seveda so bili nekateri takrat kritični do te moje nagrade, ampak tako je pač vedno, kritike so del poklica.

Je, hotela sem igrati Riharda III., moško vlogo. Ker me je zanimalo to resnično zlo, ob katerem se zdi celo Macbeth mila majka.