Zapuščeni žajbelj v precej slabem stanju, ki ga je Anamari Hrup po naključju našla na ograji ob Ljubljanici, ga vzela domov in postavila med kopico drugih lončnic na njenih okenskih policah, za katere vsak dan z veseljem poskrbi, je mlado umetnico napeljal na idejo, da bi svoje zatočišče nekje dobile tudi tiste rastline, za katere lastniki ne morejo ali ne želijo več skrbeti. Teh po njenih besedah v zeleni prestolnici ni tako malo, saj lahko že med kratkim popoldanskim sprehodom po tržnici mimoidoči najde pozabljene sadike zelenjave, v bioloških odpadkih pa se občasno znajde tudi še povsem zdrava aloja s korenino vred ali portugalski lovor, na katerem je še nalepka iz trgovine.
Lani sta zato skupaj z Evo Jero Hanžek zagnali Zavetišče za zavržene rastline. Projekt je najprej zaživel s pomočjo družbenega omrežja facebook, kjer na strani zavetišča ustanoviteljici objavljata fotografije rastlin, ki čakajo na posvojitev, in tako s pomočjo spleta zanje iščeta morebitne nove skrbnike, konec aprila pa se je projekt preselil tudi v mestno središče, saj imajo odslej rastline, ki iščejo nove skrbnike, prostor tudi na majhni polički v lokalu Pritličje.
»Rastline niso le okrasni predmet«
Zanimiva lončnica z vijoličnimi, mesnatimi listi in majhen kaktus sta le dve izmed rastlin v ličnem lesenem zabojčku z logotipom zavetišča, ki trenutno v lokalu na Mestnem trgu čakata, da ujameta oko ljubitelja rastlin in tako spet dobita prostor na kakšni okenski polici, medtem ko sta visoko drevo življenja in zamija pred kratkim že našla novi dom. »V zavetišču so rastline, ki jih najdeva ali pa nama jih predajo ljudje. Lahko so jih prav tako našli, so se jim doma preveč razrasle ali pa so jih podedovali in zanje ne želijo ali ne morejo skrbeti. Rastline nato doma oskrbiva, saj so običajno v zelo slabem stanju, in jih ponudiva v posvojitev,« Hanžkova opiše, kako deluje zavetišče.
A ni dovolj, da je nekomu »brezdomna« lončnica zgolj všeč. Čeprav predaja rastline v oskrbo novemu lastniku deluje po načelu »kdor prej pride, prej melje«, mora ta podpisati tudi posebno posvojitveno pogodbo, s katero se zaveže, da bo za novo zeleno pridobitev tudi ustrezno skrbel. »Žal še vedno mnogi v rastlinah vidijo le okrasni predmet, ki ga zavržejo takoj, ko rastlina ni več tako bujna in tako lepa kot takrat, ko so jo prinesli iz cvetličarne. S pomočjo zavetišča želiva omejiti to množično potrošnjo in ljudi spomniti, da so tudi rastline živa bitja, ki potrebujejo nego,« ob tem pojasnjuje Hrupova.
Vsaka posvojitvena pogodba unikatna
Za zdaj so zavržene rastline začasen dom našle v Pritličju, kjer si jih lahko gostje ogledajo in jih tudi posvojijo, saj so v lokalu že pripravljene posvojitvene pogodbe. Pri oblikovanju listine sta vodji zavetišča svojo ljubezen do rastlin prepletli tudi z umetnostjo, ki ji posvečata tisti čas, ki ga ne namenita obveznostim zavetišča. Na vsaki pogodbi je namreč natisnjena tudi grafika rastline, ki jo podpisnik posvoji. »Vsaka pogodba je s tem tudi unikat,« še dodaja Hanžkova, ki dela grafike.
Ustanoviteljici Zavetišča za zavržene rastline sta oblikovali tudi prav posebno nalepko, ki krasi vrata Pritličja in obiskovalcem sporoča, da se lokal odslej, ker je odprl vrata podružnici zavetišča, lahko pohvali tudi s posebnim nazivom »lokal s pljuči«. Sogovornici si ob tem prizadevata, da bi bilo lokalov s pljuči v Ljubljani v prihodnje še več, upata pa tudi, da bosta projekt v prihodnje razširili še zunaj ljubljanskih in nato slovenskih meja. »Dogovarjava se z ekipo iz Prulčka, kjer bi lahko predvidoma v začetku poletja vrata odprla še ena podružnica zavetišča, v povojih pa je tudi ideja, da bi ponudili pomoč pri skrbi za rastline, ko se ljudje odpravijo na daljši dopust,« še nekaj načrtov razkrije Hanžkova.
