V Sloveniji tako kot po vsej EU pri ravnanju z odpadki velja načelo povzročitelj plača. Slišati je pravično. Zaplete se, ko odpadek ne postane čisto zares odpadek. Kajti to pomeni, da ne postane čisto zares niti strošek. Še več, iz njega je mogoče iztisniti celo zaslužek.
»Spreminjanje« odpadkov v surovine v Sloveniji ni novost. V času zadnje ekonomske krize so menda slovenska gospodinjstva spet odkrila vrednost odslužene posode in drugih kovin, ki jih je mogoče za dober denar prodati zbiralcem. Zbiranje in odprodaja starega papirja za ponovno predelavo predstavljata že kar klasičen način nabiranja denarja za izlete in druge potrebe slovenskih šolarjev. Še kako zakoreninjena je pri nas tudi folklora garažnega trgovanja z odsluženimi avtomobili in njihovimi deli.
Prvih dveh se posamezniki lotevajo legalno, zadnja praviloma poteka nezakonito. Večino izrabljenih vozil sestavljajo materiali, ki jih je mogoče ponovno uporabiti in je zato zanje mogoče iztržiti precej denarja. Vsekakor več, kot če posameznik izrabljeno vozilo brezplačno odda v uradno razgradnjo, kot zahtevajo predpisi, ker zaradi vrste nevarnih snovi v njem (svinca, živega srebra, kadmija, šestvalentnega kroma, olja...) motorno vozilo velja za nevaren odpadek.
A iskanja zaslužka s tem in drugimi odpadki bo v prihodnosti čedalje več. Tega si povsem odkrito želi celotna Evropska unija, ki že čez dobro desetletje (do leta 2030) napoveduje tako rekoč Evropo brez odlagališč, saj bo na njih smela končati le še največ desetina odpadkov. Da bi uspel projekt prehoda v tako imenovano krožno gospodarstvo, kjer v najboljšem primeru ni odpadkov, temveč le neskončno kroženje vedno istih surovin v vedno novih proizvodih, je EU do konca desetletja zagotovila več kot šest milijard evrov. Ocenjeni prihranki zaradi manjših stroškov s pridobivanjem (novih) surovin se sučejo okoli stokratnika te vsote, torej okoli 600 milijard evrov.
Vprašanje je le še, kdo bo smel od odpadkov imeti koristi in z njimi tudi kaj zaslužiti. Kaj ni povsem legitimno pričakovanje zakonitega lastnika pošteno kupljenega in plačanega avtomobila, da s svojo lastnino trguje naprej, kot ga je volja? Toda ali je pravično pričakovati, da se bo recimo avtomobilski proizvajalec oziroma od njega pooblaščeni zbiratelj odpovedal vsem koristnim surovinam iz avtomobila in brezplačno prevzel zgolj neuporabne dele, s katerimi bodo samo stroški? Infrastrukturno ministrstvo se očitno nagiba k nikalnemu odgovoru, saj namesto spodbud za pravilno ravnanje z nevarnimi odpadki načrtuje davek za tiste, ki bi želeli z odsluženim avtomobilom še kaj zaslužiti.
Da zaradi nezakonite trgovine zdaj država nima nadzora nad ravnanjem z izrabljenimi vozili, pri tem ne more biti izgovor. Sploh ker država nima pravega nadzora nad ravnanjem niti s katerimi koli drugimi odpadki. Računsko sodišče je lani jeseni ponovno ugotovilo, da se pristojnemu ministrstvu za okolje in prostor ne sanja, koliko odpadkov v državi sploh nastane in kaj se nato z njimi v resnici dogaja. Da je to stvar občin, se ob naših vprašanjih na ministrstvu radi streljajo v koleno kar sami. Kako malo so jim mar odpadki, navsezadnje kaže tudi njihovo več kot enoletno (brezplodno?) reševanje problematike spornih odlagališč v zapiranju, zaradi katerih nas je zdaj za vrat spet stisnila evropska komisija. Problematika pa bo – če vlada s krožnim gospodarstvom misli resno ali ne – vse aktualnejša.
