Usodna zamuda

Nujno medicinsko pomoč (NMP) so pri nas urejali ljudje, pri katerih obstaja utemeljen dvom o prištevnosti. In strokovnosti. Zadnji novomeški primer, ko je pokojnica čakala na prevoz v bolnišnico šest ur, bi bil predstavljivejši ob podatku, koliko ljudi je tam in na katerem območju vezanih na eno reševalno ekipo. Morda 63.000? Deficit inteligence povzroča, da se primerja 63.000 ljudi v Ljubljani z eno ekipo in isto številko na periferiji. Ki je razdrobljena na osemkratni površini mestne občine.

Ob nepregledni množici univerzitetnih diplomiranih pravnikov, da ne bi kdo pomislil, da so diplomirali v večerni šoli, in ekonomistov v javni upravi za to, koliko časa čaka nekdo na nujno medicinsko pomoč, ne odgovarja nihče. In o tem, da hitrejši dostop zmanjša stopnjo poškodb, ki nastopijo po nesreči, s čimer se znižajo tudi stroški zdravljenja, se resno niti ne diskutira. Banalen primer je ustavitev srca, posledica česar je primanjkljaj prehoda kisika iz krvi v možgane: po desetih minutah celice odmrejo. Če je začetek oživljanja hitrejši, je preživetje 63-odstotno.

Potem ko sem dosegel uvedbo enega od načinov hitrejšega reševanja, ostale zdravstveno ministrstvo blokira. Po hitrejšem dostopu do NMP v Mariboru leta 2000 ter Ljubljani in na Obali leta 2003 so v času vlade SDS, katere predsednik prihaja iz Grosuplja, z laganjem preprečili testno uvedbo motorjev prav na območju te občine. Ter še dobrepoljske in občine Ivančna Gorica. Deset mesecev zatem je pretepeni domačin v Ambrusu zaradi nepravočasnega dostopa nujne pomoči skoraj umrl – nezavest in nepravilen položaj telesa namreč pomenita zadušitev.

Strategija vrha zdravstvenega ministrstva je, da ljudje na periferiji, kmetje, tako in tako plačujejo manjše prispevke kot mestno prebivalstvo, in še to, kar dobijo, financirajo drugi. Po njihovem se hitrejši dostop tam »ne izplača« .V Sloveniji živi zunaj mest 52 odstotkov ljudi. Ne vedo niti tega, da se NMP financira iz proračuna, del pa dodajo zdravstveni zavod (ZZZS) in zdravstveni domovi.

To, na kar opozarjam že 23 let, da je s tehničnimi rešitvami mogoče skrajšati dostop reševalcev in gasilcev do nesreč ter s tem zmanjšati število tragedij, je zaradi deficita inteligence ljudi, ki so ali ki upravljajo to državo, obsojeno na »doktrino groba«. Torej problem, za katerega vemo vsi, tudi v vladi in ministrstvih, bodo v uradu predsednika vlade ali v vladi začeli reševati v trenutku, ko bo naenkrat dovolj veliko število mrtvih.

Za predsednika sveta EU je danes meja te »doktrine groba« 430 utopljenih na konec tedna, med njimi tretjina otrok. Za Američane in Ruse je 750.000 pobitih civilistov v Siriji meja, pri kateri bodo nehali vojno. V Libiji je bila ta meja 150.000, v Vietnamu dva milijona. Za našo vlado bo pri dostopu reševalcev prag takšna nesreča, ko bo umrlo hkrati nekaj ljudi. Za uvedbo inovacij na železnicah pa prvi kombi šolskih otrok, ki ga bo zadela lokomotiva.

Zakaj o tem razpravljamo? Uslužbenci ministrstva za zdravje so devet let preprečevali uvedbo motorjev za reševanje. Po uvedbi tega ukrepa se je preživetje v nesrečah povečalo za 12 odstotkov. Nobena tragična smrt, ki bi jo lahko na ministrstvu za zdravje preprečili, pa je niso, seveda ni prišla v medije.

Namesto tega imamo danes opozicijo, ki v parlament vlaga predloge zakona o marihuani in znižanju obdavčitve ženskih vložkov. Če imaš mentalno impotentno pozicijo, je problem; če pa imaš še enako opozicijo, se očitno reče temu Slovenija.