Medgeneracijska solidarnost, strpnost, begunska kriza in migracije, mladostniško nasilje in kriminal, odvisnost od novih tehnologij, droge in druge oblike zasvojenosti, mladostniška spolnost, vrhunski šport, patriotizem, slovenska prihodnost… so bile le nekatere teme, ko smo k Obrazom prihodnosti prijavljene gimnazije decembra lani povabili na žrebanje v Ljubljano. 26 izbranih tematskih področij je čakalo »v bobnu«, predstavniki 23 gimnazijskih ekip iz vse Slovenije pa so segli vanj, da bi izvlekli svoj listič. Prva tematska objava je sledila 9. februarja, odtlej so gimnazijci v Dnevniku poročali, intervjuvali in razmišljali vsak torek in petek, zadnje prispevke iz Obrazov prihodnosti pa smo natisnili 26. aprila, ko smo naše sodelavce gostili na sklepni prireditvi v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. V tem času je v Dnevniku v okviru te rubrike izšlo okoli 150 člankov. Ustvarilo jih je nekaj manj kot 200 mladih ljudi, dijakov od prvih do četrtih letnikov, ki se niso preizkusili le kot novinarji, ampak tudi kot kolumnisti, fotoreporterji, ilustratorji, vsakovrstni ustvarjalci, kakršne okrog sebe združuje vsak medij. Ko so dijaki ob strokovni pomoči mentorjev iz našega uredništva gradivo zbrali in ga uredili, so sodelovali tudi pri oblikovanju časopisnih strani in oddajanju gradiva v tisk. Med enim od takih obiskov gimnazijskih novinarskih ekip na sedežu našega uredništva sem goste povprašal, zakaj so se prijavili k sodelovanju v projektu, zakaj pišejo za časopis, ko pa so vendar generacija družbenih omrežij. Čez mizo je priletel presenetljivo odkritosrčen odgovor: »Zato, ker lahko na facebooku objavlja vsakdo, v časopisu pa ne.«
Časopis je torej ekskluzivni prostor sporočanja. V njem objavljeni prispevki imajo težo. Časopis je medij, posrednik med avtorjem in družbo in je dojet kot porok za pretehtanost. Časopisi so vplivni, ker kreirajo družbeno realnost. Vse to, vsaj po malem, drži, zato Obrazi prihodnosti niso zgolj novinarska šola – v resnici smo med našimi gimnazijci, med katerimi prevladujejo dijaki tretjih in četrtih letnikov, ki že morajo razmišljati o svojem prihodnjem poklicu, srečali malo tistih, ki načrtujejo, da bi postali naši poklicni tovariši. Obrazi prihodnosti so prej kanal, ki ga dajemo na razpolago mladim ljudem, da komunicirajo z lastno družbo. Ta jih marginalizira, čeprav so njena prihodnost. O vseh prej omenjenih družbenih temah lahko v Dnevniku prebirate vsak dan, a naših člankov ne podpisujemo najstniki. Pod tistimi iz Obrazov pa ni bilo podpisa nikogar, ki bi lahko pričal, kako je bilo, ko je Slovenija postala država. Ali ko so njihovi starši kupili svoj prvi mobilni telefon. Dnevnik mladi generaciji ne more zagotoviti boljših šol, štipendij in služb, lahko pa ji ponudi svoj zvočnik. To smo storili, gimnazijci so ponudbo sprejeli, naše raziskave pa kažejo, da ste naši bralci sprejeli njih. Bi morali biti mi, poklicni novinarji, zdaj ljubosumni, ko ugotavljamo, da pri vas za besedila mladeži obstaja enak interes kot za naše prispevke? Nikakor ne, saj to zgolj pomeni, da je zvočnik v pravih rokah.
Toda, časopisna pravila so stroga. Včasih tudi toga. V časopisih res ne more objavljati vsakdo, a vsakdo v njih tudi ne more imeti svoje fotografije. Tudi v rubriki Obrazi prihodnosti so se fotografije avtorjev prispevkov pojavljale le ob komentarjih in kolumnah, sicer ne. Pojavnost avtorjev na fotografijah je torej določila uporabljena novinarska zvrst. Z današnjo prilogo »popravljamo« to uredniško strogost (ali pa ozkosrčnost, če hočete). Vse naše mlade sodelavce smo prosili, naj nam pošljejo avtoportrete, selfije, zato, da bi obrazi prihodnosti postali prepoznavni. Kar smo prejeli, objavljamo na naslednjih straneh. Zavedamo se, da je v tej propulzivni generaciji, ki nikakor ni omejena samo na gimnazije, še veliko takih svetlih obrazov naše skupne prihodnosti. Preveč jih je za Dnevnik in vse slovenske časnike skupaj, da bi jih lahko objavili. Vendarle pa smo ponosni, da smo lahko delali ravno z delčkom teh ljudi in se od njih tudi učili.
Hvala za sodelovanje, obrazi!
