Pripoved se večinoma razgrinja skozi glas vplivnega ostarelega in bolehnega hollywoodskega producenta nemškega rodu Helmuta Erlenberga. Filmski magnat svojo zasebnost spretno skriva pred medijskimi bliskavicami, vse dokler v izložbeno okno javnosti niso postavljene škandalozne fotografije, ki ovekovečijo trenutek, v katerem prisoli klofuto slavnemu režiserju Quentinu Tarantinu. Mlad novinar nekega münchenskega časopisa dobi ekskluzivno priložnost v intervjuju kaj več izvrtati o tem pripetljaju in drugih madežih protagonistove zasebnosti, a sogovornik se mu ob kočljivih tematikah spretno izmika in pogovor vodi v za izpraševalca nebistvene sfere. Predvsem mu želi podtakniti oglaševanje prihajajočega filma Gleiwitz, nanašajočega se na začetek druge svetovne vojne, ki je nekakšen producentov življenjski projekt, režiral pa naj bi ga Ridley Scott in v glavni ženski vlogi zaigrala Nicole Kidman.
Medtem ko se bralcu skozi obsežne Erlenbergove refleksije odpirajo nove širjave filmske panoge, je čutiti nemoč intervjuvarja, ki polagoma postaja le še producentov stenograf, vse bolj pasiven in komaj slišen, da se dialog prevesi v govorno soliranje in je tako roman v veliki meri zasnovan monološko. Kljub temu so Sanjači in grešniki silovita pripovedna mašina, na trenutke že nekoliko zbezljana, ker senilen osrednji akter v svojih nabreklih razglabljanjih tu in tam zaide v mrtve rokave. A bralec miselna spotikanja in preskoke zlahka oprosti, saj prav ti izvrstno karakterizirajo lik betežnega starca, ki pa še vedno premore širok intelektualni pogled, ne le na filmsko umetnost, marveč tudi politiko, nekatere prelomne trenutke zgodovine, ekonomijo, skratka življenje kot tako. Obenem je njegovo podajanje snovi vselej energično, iskrivo, obloženo s finesami, včasih tako doživeto, da dobimo občutek, kot bi se besede dejansko pretopile v premične podobe. K temu pripomorejo tudi številni diskretni jezikovni ornamenti, posebej opazni ob risanju pejsažev, čeprav zaradi občasno strokovnega izrazoslovja in zgoščenega nizanja podatkov roman mestoma zveni tudi enciklopedično.
V večini elementov čtivo torej izžareva atraktivnost, umanjka pa ena poglavitnih sestavin – dogajalna živahnost. Resda za določenimi vogali čaka nekaj delno presenetljivih zasukov, saj osrednja figura v slutnji svoje smrti novinarja spušča v vse bolj intimne predele jaza, a ni čutiti prave dramske napetosti. Prav lahko pa je to avtorjeva namerna »antihollywoodska« poteza, s katero skuša pompozno tematiko zasenčiti z bolj pretanjenimi, v knjigi na videz obrobno obravnavanimi vsebinami, kot so medčloveški odnosi, ranljivost, minljivost, sanjarjenja…
