Ubežnica, ki je četrti prevod njenih del, le še utrjuje tisto začudenje, ki bralca ni izpustilo iz krempljev ob prejšnjih knjigah: kako je mogoče skozi vsakdanjik slehernika povedati toliko o človekovi eksistenci in esenci? In če smo čisto natančni, predvsem skozi vsakdanjik slehernice, saj Munrojeva popisuje predvsem življenje žensk. Skozi oči lucidne hčerke, ukleščene najstnice, zaljubljene partnerice, zatrte soproge, zbegane vdove gleda na svet, ki ga z nekakšnim filmičnim zumiranjem približuje do detajlov, pa spet zamegli skozi odmaknjenost, v nedoumljivost.
Pri tem Alice Munro ne gre za psihologijo, vsaj ne za tisto tradicionalno literarno psihologijo, ki like pojasnjuje, osvetljuje z vseh strani in skozi čas, ona ne leze pod njihovo kožo in ne skuša analizirati njihovih misli, občutij, stisk. Nasprotno, kot opazovalka ohranja držo nekoga, ki ne more soditi, nekoga, ki ne more do konca razumeti kompleksnosti, ki jo le opiše, bralec pa ugiba o vzrokih in sklepa o motivih. Ali pa še to ne: zgodbo prekine in nas z njo poveže čez desetletja, brez vsakršnih vmesnih pojasnil.
Takšna je že uvodna, naslovna zgodba Ubežnica, zgodba o ženski, ki je na kmetiji ujeta v čuden partnerski odnos, v mračno, deževno atmosfero, ki zlovešče visi nad parom, pa tudi nad njegovim odnosom z ovdovelo sosedo. Če nenadna povezanost dveh žensk za kratek čas nakazuje možnost pobega nesrečne kmetice od zatiralskega moža, razplet nakaže, da racionalni sosedin pogled ni zajel zapletenosti (patološkega) odnosa, da je nekaj, kar ostaja v njenem (in vsakem) ravnanju nedoumljivo. Tudi sicer je tema pobega v knjigi tako ali drugače navzoča, pobeg s kraja, kjer se nič ne zgodi in se zdi, da je pravo življenje drugje, pobeg hčerke, ki – morda – zaradi nepredelane otoške travme ob očetovi smrti za zmeraj izgine z materinega obzorja, pobeg s svakom, ki se zdi kot vznik iracionalne strasti, a je že uvodoma zlovešč in se nikoli ne uresniči, ker ga onemogoči nenadna, absurdna smrt.
V nekaterih novelah avtorica ponavlja nekatera imena in nekatere detajle, kot namig, da gre za nadaljevanje iste zgodbe, a te povezanosti ne doreče in nas pusti v dvomih, da človek vedno kaj spregleda, kaj zamudi in kaj ujame, ne razume, si ne drzne. In vendar je hotenje v njem enako močno kot vdanost.
