Glasbeniška izjemnost je vstopanje v umetnost, ki ni nikoli ulovljiva, kaj šele dokončna, kar je med drugim vedel denimo Glenn Gould v svojem studijsko izoliranem iskanju raznolikih približkov Ideji. Med današnjimi mlajšimi pianisti se skrajno pretanjena studioznost opazi pri Davidu Frayu, čigar Mozart se nam je po prvotnem načrtu obetal v zlatem abonmaju, a je obisk odpadel. Ob napovedi nadomestnega koncerta z Argerichovo je Ljubljana, ki je na glasbenico čakala desetletja dolgo, osupnila. Tu in tam se usoda celo prijazno poigra z organizatorji, ki program oblikujejo precej vznemirljivo.
Tako je, naključno, predstavnika mlade generacije nadomestila prav Argerichova, skoraj petinsedemdesetletnica. Kategorija starosti je odmaknjena od pianistke in tako je postransko tudi to, da je Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 1, v resnici delo mladega avtorja, ki še ni začel svojega prometejskega boja, temveč je hvaležno sprejel Mozartove okvire žanra in jih nadgradil z motivično klenostjo in vzvišenim izrazom (drugi stavek).
V Gallusovi dvorani je pred štirimi leti zvenel isti opus kot varstvo pričakovanj, povezanih predvsem z izvajalkinim stalnim načinom (Tomšičeva), manj pa s skladbo. Izvajanje Argerichove sem pred koncertom znova poslušal s plošče; a tudi brez tega bi zaznal edinstvenost trenutka, glasbo, ki je pianistka ne bo nikoli (več) povsem enako odigrala, četudi se ne bo odpovedala prepoznavnim spojem polnosti in breztežnosti, »unikatnim« naborom alikvotov v obeh, izraznosti modernega instrumenta. Umetnica je bila ves čas na sledi glasbene spremenljivosti. Prek živečih muzikalnih zlogov jo je razpenjala v govor oziroma v celostnost glasbene misli, ne sama, temveč v igri z dirigentom in orkestrom, v katerem so se iskrili odsevi koncertantkinih vzgibov; v nekaterih sekcijsko-solističnih izpostavitvah pa Manchester Camerata ni povsem dosegla njene občutljivosti (na primer klarinet).
Martha Argerich je genialna pianistka, vendar ni tip prve dame, temveč komorne glasbenice. Navdihuje izvedbo, a se tudi subtilno odziva njenim silnicam; vpenja se v skladateljevo ritmičnomotivično tkivo, a ga tudi velikodušno barva. Iz drznega sforzata se v hipu umakne v sferično kadenco, polifono imitacijo, tihotno potemnitev na ležeči harmoniji. Razpoje se v pritajenem belkantu, preda haydnovski rustiki rondoja, refren pa nazadnje utiša v akuzmatično pozvanjajoč zametek. »Zgodnji« Beethoven je z njo malone hkrati ponosen, dobrodušno odrezav, radoživ, metafizičen, argerichovsko izčiščen, obenem pa fantazijsko svoboden.
Prepričan sem, da se bomo z dirigentom Gáborjem Takácsem - Nagyjem, ki se odlikuje z občutkom za ritem in z retorično premišljenim, četudi temperamentnim zvočnoizraznim nanašanjem, še imeli priložnost srečati. Z ansamblom je v plodnem razmerju, kot smo lahko razbrali iz izvedb.