Matevž Lenarčič: Potrebujem izziv, strah, da se v polnosti zavem vsakega trenutka

Že v začetku tisočletja je dvakrat letel okoli planeta čez Rusijo in Aljasko, tretjič, pred štirimi leti, je na maratonskem letu z ultralahkim letalom preletel 90.000 kilometrov, skoraj 60 držav, tri oceane in pet najvišjih vrhov celin vključno z Everestom, za nameček pa še pristal na Antarktiki, za kar so mu v Parizu podelili priznanje za najboljšega pilota leta. Izdal je dvanajst knjig, okoljsko kritičnih fotografskih monografij, povezanih z letenjem in lepoto planeta, preživlja se s podjetjem za zračno fotografiranje in snemanje. Odrezav v svojih odgovorih, knapovsko direkten, kot ptič zlih slutenj.

V resnici nisem vedel kaj dosti vnaprej, saj je vsak let enkraten in neponovljiv. Ko sem konec marca poletel iz Portoroža proti Španiji, je bilo, kot bi letel prvič, druga svetloba, druge barve. Enkrat te premetava, drugič te ne, enkrat kontrolor letenja teži, drugič ne, vedno je pestro. Letos je bilo več kot dve tretjini leta čez morje, zato sem naredil tudi manj fotografij, prioriteta so bile meritve deleža črnega ogljika v ozračju.

V Aerosolu so izdelali nov merilni instrument z bistveno večjo resolucijo v primerjavi s prejšnjim, naredili so tudi zelo praktičen vmesnik, tako da sem že med pristanki na letališčih prenašal podatke na ključek in dnevne meritve po telefonu pošiljal v Ljubljano.

Bolj ali manj po naključju, s kolegom sva iskala letalo, v katero bi bilo lažje namestiti kamero za službena, geodetska snemanja. Ko so v Aerosolu naredili večji instrument za merjenje črnega ogljika, pa je bilo jasno, da je to letalo najprimernejše, saj se je instrument natančno prilegal v prostor v prtljažniku letala. Postranski, sicer nezanemarljiv razlog, je bila tudi bistveno ugodnejša cena slovaškega letala v primerjavi s pipistrelom. Po zmogljivosti sta sicer letali precej podobni, vrhunski, dynamic je celo malo boljši v turbulencah in udobnejši za dolgotrajne polete. Tudi ljudje v slovaškem podjetju so super, osem jadralnih pilotov je ustanovilo svoje podjetje, vsi so še vedno zraven, gredo se zmeren razvoj, pri njih ni nobene ihte, nobene gonje za novimi zmagami, novimi rezultati, novimi zaposlenimi in novimi medijskimi objavami.

Zanimalo nas je več območij, posebej pa Indija. Pokazalo se je, da je mogoče predvidevati, kam bo onesnaženje v ozračju potovalo. S tega vidika je bil zanimiv tudi let čez Pacifik, saj Američani nenehno trdijo, da dobijo po zraku vso svinjarijo s Kitajske, in zdaj se bo videlo, koliko to res drži. Izvedli smo torej znanstveno utemeljene meritve, s katerimi bo mogoče priti do zelo korektnih sklepov.

Tam je obdobje med monsunoma vedno težavno, nič se ne prevetri in imajo zrak do 4000 metrov nadmorske višine totalno zasvinjan. Videlo se je, kako se ogromna gmota umazanega zraka, za območje še ene Indije, pomakne nad Indijski ocean. Vsi trdijo, da črni ogljik hitro pade na Zemljo in se razgradi, očitno pa ni tako preprosto.

Kot pravijo v Aerosolu, so zelo zanimivi, ko jih bodo »križali« z vremenskimi modeli v dneh, ko so bile opravljene meritve, bodo lahko ugotovili, od kod je prišlo konkretno onesnaženje s črnim ogljikom in kakšni so v prihodnosti potenciali napovedovanja glede na vremenske razmere.

Da, že več let se skupaj prijavljamo na raziskovalne razpise Evropske unije, vendar nam doslej še ni uspelo, že trikrat smo izpadli, ker nam je manjkalo za prgišče točk. To me sicer ne čudi preveč, saj se le nekaj teh raziskovalnih sredstev razdeli po objektivnih kriterijih, večina denarja pa gre tistim, ki imajo zraven prave ljudi, ki morajo zaslužiti, da potem nekaj ostane tudi za konkretne raziskave.

Z znanstvenega in naravovarstvenega vidika se zagotovo je, politično pa je v glavnem povsod enako kot v Sloveniji: nobena politika noče spoznati problemov, ker bi jih morala začeti reševati, to pa stane. Povsod po svetu je približno enako, naročnik meritev deleža črnega ogljika je lahko le država, večina pa jih zaradi političnih problemov za to še vedno ni zainteresiranih.

Ljudje si narobe predstavljajo, da globalno segrevanje pomeni katastrofo za planet. Planet se sam nenehno spreminja in človek ga ne more tako ogroziti ali celo uničiti, kot ga lahko prizadene en sam vulkan. Lahko nas je še pet milijard več, pa vseeno ne moremo narediti usodne škode planetu, lahko le vplivamo na spremembe in sami sebi poslabšamo življenjsko okolje. To je mogoče videti iz letala pa tudi brez njega. Človek je grozljivo nepomemben v planetarnem smislu in grozljivo agresiven do lastne vrste in svojega življenjskega okolja, ki ga lahko spremeni do te mere, da bo življenje ogroženo. To je najpomembnejše spoznanje v odmiku od vpliva vsakodnevne manipulacije.

Da, tolikšna je že, da ne veš več niti, kdaj se začne in kdaj konča, ali si del nje ali ne. Če malo izstopiš iz tega sveta, to lahko narediš na različne načine, eden izmed njih pa je tudi letenje, imaš drugo perspektivo, mogoče dobiš celo občutek, da je tvoj pogled objektivnejši. S tega zornega kota sem na letih okoli planeta spoznal, da je svet res velik in da je naravnih virov še ogromno.

Ne, le ni potrebe, da bi bili pretirano patetični glede ohranjanja planeta, saj v resnici ohranjamo le svoje življenjsko okolje, planet pa krasno živi z nami ali brez nas. Nekateri vulkanologi opozarjajo na konec življenja na planetu, če ponovno izbruhne recimo Yellowstone v ZDA.

Sploh ne. Še vedno delujemo znotraj neke populacije, okolja, ki ima različne probleme, eden izmed njih pa je okoljski. Izbruhi supervulkanov se dogajajo v razmikih milijonov, milijard let, vsi pa želimo verjeti, da se to ne bo zgodilo v našem času. Živimo v obdobju določenih pojavov, medplanetarnih, planetarnih, in poskušamo živeti tukaj in zdaj. V tem smislu je merjenje črnega ogljika zelo pomembno, da nekaj dejansko izmerimo in pokažemo, da gre za realen problem, pa tudi zato, da pokažemo načine, kako bi bilo mogoče še bistveno več zanesljivo izmeriti. Da je mogoče z majhnim letalom narediti zelo veliko, ne le jaz, ampak kopica lahkih letal in aeroklubov v Sloveniji – če že letijo rekreativno, za praktično nič, zakaj ne bi leteli z razlogom in namenom? Če to prenesete na Francijo, v kateri je 40 tisoč takšnih letal, ali na Ameriko, kjer jih je še veliko več, je to ogromen potencial, ki bi ga bilo vredno izkoristiti.

Začelo se je že drugo jutro, pred letom iz Jereza na Zelenortske otoke. Meteorologi so napovedali meglo in zaprli letališče za vizualne polete, čeprav je bilo nebo povsem jasno. Kontrolorka na letališču mi je rekla, da ni mogoče vzleteti, ker je megla in vidljivost ni dovolj dobra. Vprašal sem jo, če me zafrkava, na koncu sem jo prepričal s Special VFR (visual flight rules, op.p.), posebnimi pravili vizualnega letenja, in sem lahko odletel. Seveda megle ni bilo nikjer.

Tokrat sem zato, ker so bile etape zelo dolge, vso pot okoli sveta lovil priložnosti, da bi čim več letel podnevi. Ponoči je letenje težavno, na letališčih večinoma ne dovolijo vizualnega pristajanja, pri instrumentalnem pa so neskončno dolge procedure, ti pa si želiš le čim prej na počitek, ker te zgodaj zjutraj že čaka naslednji naporen let.

Da, enako dolga je bila tudi etapa z Bornea na Šrilanko. Na Zelenortskih otokih pa sem pristal na najsevernejšem otoku, ker tam živi Slovenka Karen Žorž. Že nekaj mesecev prej sem si namreč prek slovenskega veleposlaništva v Bruslju poskušal zagotoviti ustrezno gorivo pri njihovem ministrstvu za kmetijstvo, vendar brez uspeha. Zato sem prosil rojakinjo, da je šla na bencinsko črpalko vprašat, kakšen bencin imajo, in pridobila dovoljenje za prevoz na mednarodno letališče Amilcar Cabral, do letala.

Tako pač je. Še dobro, da živi na tem otoku Slovenka, čeprav je sicer kar nekaj nepremičnin tam v lasti Slovencev. Poročena je z domačinom, ki je vedno dobre volje in nasmejan. Filozofija našega otoka je nični stres, vendar je to včasih zelo stresno, mi je dejal.

Absolutno. Družba, v kateri delajo manj, kot je treba, je zagotovo v vseh pogledih boljša, tam, kjer delamo na silo več, pa tako ali drugače delamo za druge, ki akumulirajo na odročnih otokih. Tudi iz zgodovine človeštva je jasno, da so se najdlje ohranile civilizacije, ki so delale toliko, kot so potrebovale za preživetje. Aktualno malikovanje podjetništva, novih podjetniških idej, nenehno ustvarjanje in izmišljevanje novih potreb ter podjetniških dosežkov je povsem napačno sporočilo za prihodnje generacije. Družba bi morala težiti k temu, da se obremenjenost ljudi zmanjša, da se ukine globalna trgovina, ki je vir vsega zla, da vsaka država oziroma populacija ljudi najde svoj model sonaravnega bivanja, ki je za vsako območje drugačno in zato ni mogoče enega od njih po vsem svetu vsiljevati kot univerzalnega.

Da, bila je rdeča nit, tema večine fotografij, ki sem jih posnel, obenem pa je bila tudi simbol nepotrebne žeje, izraza vsega, kar je na našem svetu narobe. Planet Zemlja je pravzaprav planet voda.

Predvsem mislim na neuravnoteženost, ki je osnova vseh problemov, na legalizacijo nečloveških nagibov in dehumanizacijo človeštva. Voda je zrcalo tega. Ogromno je je še vsepovsod, v puščavi so ogromne količine terciarne vode, ni pa denarja, da bi zvrtali luknje za preživetje majhne, nepomembne populacije. Obenem je na nekaj bančnih računih skocentrirana neverjetna količina denarja. Enako je s hrano, toliko je je, da jo vsak dan tri četrtine zmečemo stran, množice ljudi pa stradajo. Tudi pri nas.

Glede na to, da z ultralahkim letalom sveta ni mogoče legalno obleteti, je mogoče vnaprej računati s težavami, ki jih moramo potem reševati tudi s pomočjo naše diplomacije. Ministrstvo za zunanje zadeve je pri projektu sodelovalo in nam dalo na voljo mrežo veleposlaništev, ki smo jih lahko prosili za pomoč pri morebitnih problemih oziroma da nam vnaprej naredijo kakšno na taki poti pomembno uslugo. Izkazali so se posamezniki, vedno je tako, vedno so posamezniki, ki premikajo stvari. Imeli smo srečo, saj se je direktorica sektorja za globalne izzive pri zunanjem ministrstvu Jana Urh Lesjak vsakokrat, ko smo potrebovali pomoč, zelo zavzela za nas. Najučinkoviteje, ko se je let nepotrebno zapletel v Ameriki, tako močno, da bi se vse skupaj lahko kar ustavilo. Vendar smo imeli plan B.

Tako je.

Imel sem smolo s kontrolorjem v San Franciscu – Oakland Oceanic Control. Ko sem začel s preletom Pacifika, je birokratsko vztrajal pri zastarelem pravilu, da vsako letalo za prelet oceana potrebuje kratkovalovno radijsko postajo, čeprav satelitski telefoni zagotavljajo boljšo komunikacijo in namestitev delujoče kratkovalovne postaje na tako majhno kompozitno letalo praktično ni mogoča in je celo nevarna. Čeprav je postala satelitska komunikacija praksa tudi na večjih letalih, sem že prej pričakoval, da lahko naletim na takšnega omejenega birokrata – tudi v našem civilnem letalstvu jih je kar nekaj – zato sem že iz Slovenije preverjal, ali zadošča satelitski telefon, vendar od njih nisem dobil nobenega konkretnega odgovora. Tudi med predstavitvijo projekta na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani smo opozorili na možen zaplet in so obljubili podporo.

Na prvih etapah sem jo imel, potem pa smo jo odstranili, ker je bila neuporabna, le v načrt letenja sem napisal, da jo imam. Tistega jutra sem zgodaj, neprespan in utrujen, napolnil letalo z maksimalno zalogo bencina in odletel. Ko sem se dvignil nad oblačni sloj, sem poklical kontrolorja, on pa mi je naročil, naj ga pokličem še po kratkovalovni postaji. Čez nekaj časa sem ga spet poklical s satelitskega telefona in mu rekel, da postaja ne dela. Zahteval je, da se vrnem nazaj, odgovoril sem mu, da ne morem pristati, ker je letalo preobremenjeno, saj sem imel na krovu 360 litrov goriva in je takšen pristanek zelo nevaren, on pa je odvrnil, da ga to ne zanima. Potem sem prekinil komunikacijo in letel naprej. Poklical sem Domna Graufa v Slovenijo, on je poklical na ameriško veleposlaništvo in potem so z Jano Urh Lesjak, našim veleposlaništvom v Washingtonu, slovenskim častnim konzulom na Havajih ter visokim uradnikom ameriške agencije za civilno letalstvo Andrewom McKeejem v treh dneh uredili preklic prepovedi letenja in omogočili nadaljevanje raziskovalnega poleta.

Verjetno. Leta 2002 sem zaradi nesmiselnega zapleta z ruskim vizumom v Anadirju brez dovoljenja odletel in pristal na Aljaski in čez dve leti so mi naši letalski inšpektorji na zahtevo ameriške letalske agencije odvzeli pilotsko licenco.

Ves čas sem imel dve do tri ure zamika, za počutje to ni najboljše, če letiš podnevi, se daljša dan, če ponoči, se daljša noč. Ves čas letiš za soncem. Sončni zahodi so bili sicer izjemno lepi in dolgi, vseeno pa sem bil živčen, še posebej, ko sem ponoči letel skozi oblake. Na Mauiju, ki je menda najlepši otok – meni se sploh ni zdel, daleč od tega – so me začeli gnjaviti, še preden sem ugasnil motor. Najprej sem moral poklicati ameriško letalsko agencijo. Naslednji dan ni bilo nobene možnosti, da bi letel naprej. Ni bilo jasno, kako se bo vse skupaj končalo, in sem že iskal ponudbo za prevoz razstavljenega letala v domovino.

Na slovenskem ministrstvu so verjeli, da bo zaplet mimogrede rešil slovenski častni konzul v Honoluluju, ameriški admiral slovenskih korenin, gospod Zlatoper. Sicer je zelo simpatiziral z našim projektom, vendar kakšnega rezultata ni bilo. Plan B je bil realna možnost, vendar so me z zunanjega ministrstva opozorili, da me lahko Američani tudi sestrelijo. Ne verjamem sicer, da bi me našli, problem pa je bil, ker sem moral na koncu druge etape pristati na Guamu, ki je tudi ameriški. Plan B je bil torej pobeg na Marshallove otoke, od tam pa še en pobeg na Novo Gvinejo. Potem bi bil končno izven ameriškega »dosega«, v »civilizaciji«. Hvalabogu se je zadeva razpletla po uradni poti, kot mi je znano, predvsem zaradi osebnega angažmaja gospoda McKeeja.

Amerika je vodilna ekonomska in vojaška sila, promotor zahodne demokracije in ekonomije, ki je svet popolnoma razslojila in ga poganja v številne vojaške zaplete. Vse, kar je v naši družbi najslabšega, ekonomski sistem in družbena ureditev, prihaja z njihovega vplivnega območja. Globalna trgovina, utemeljena na potrošništvu in čezmerni produkciji in zato tudi na hiperregulaciji vsega mogočega, lahko deluje le v piramidnem sistemu, zgolj za tisti del, ki je dovolj visoko. Mi v nižjih slojih smo precej neumni, da v tem sodelujemo. Problem vidim v tem, da smo tako zmanipulirani in še vedno verjamemo, da je človek v svojem bistvu pošteno, kulturno, socialno ter sočutno bitje. To drži zgolj s stališča ozaveščenih, empatičnih posameznikov, človek kot živalska vrsta pa še vedno funkcionira po zakonih džungle.

Že zaradi strahu se to ne zgodi pogosto, sicer pa je stresno, nenehno se moraš z nečim ukvarjati, oddajati moraš poročila o svoji poziciji, paziti moraš, da ne zgrešiš, nenehno moraš skrbeti za gorivo. V letalu sem imel štiri rezervoarje, iz katerih je bilo treba gorivo nenehno enakomerno prečrpavati, po 30 litrov v eno krilo in potem v drugo krilo. Če bi vmes pozabil in se zamotil, bi šlo gorivo v nič, v pol ure bi ga lahko izgubil sto litrov. Skratka, že kadar je šlo vse v redu, je bilo psihično in fizično zelo naporno.

Tako kot pri plezanju nikoli nisi prepričan, kaj se bo zgodilo in do kod se boš zadovoljivo odzival. Vedno je lahko turbulenca še malo močnejša, lahko ti tudi odtrga krilo. In tako je ves čas, več ko imaš izkušenj, bolj si stabilen in si lahko vnaprej vizualiziraš potencialne zaplete, da je manj presenečenj in možnosti, da bi naredil usodno napako.

Zelo dobro je, da strah obstaja. Lahko se ga naučiš obvladati, če ti uspe, ti koristi, sicer te zavira. Verjamem tudi, da smo starejši ljudje psihično stabilnejši. Včasih preprosto ne gre drugače, kot da počakaš, da se stvari zgodijo, kot se morajo zgoditi. Z majhnim letalom se nad mogočnim Pacifikom nisem bil pripravljen kar utopiti, spravil sem se v optimistično stanje in verjel, da ne bo šlo nič narobe. Če pa bi že šlo, ne bi bilo prehude izgube za tako »skozlano« človeštvo, kjer ti lahko usoda nameni veliko slabšo prihodnost od utopitve v Pacifiku.

Lepo? Letenje je izjemno lepo, vendar lahko postane zelo naporno, če predolgo traja. Zelo lepo je bilo pol ure pred Dubrovnikom. Priletel sem iz Hurgade, kjer sem moral prejšnjo noč zasilno pristati. Priti iz zapuščene puščave v Dubrovnik, na rivo, vse zeleno, sončni zahod, pivo in pica. Raj na Zemlji, boljše kot v Sloveniji!

Puščava sama po sebi je lepa, vendar je bilo letenje nad njo že iz Združenih arabskih emiratov preko Savdske Arabije zelo naporno, nisem bil prepričan, da mi bo uspelo priti na cilj. 5000 metrov visoko je bilo minus osem stopinj Celzija, na tleh pa več kot plus štirideset. Zaradi tega je prišlo do striženj in kombinacije turbulenc, vidljivost je bila zelo slaba, ni se videlo obzorja. Trajalo je pet, šest ur, in takrat sem se jasno zavedal svojih limitov.

Najprej mi kontrolor v ZAE ni dovolil preleta dubajskega zračnega prostora, dvigniti bi se moral na višino 5500 metrov, a polno obremenjeno letalo višje kot 4000 metrov visoko ni zmoglo. Ker me je kontrolor poslal nazaj na izhodno letališče, sem zahteval pristanek v Dubaju, vendar njegovemu kolegu to ni preveč dišalo, saj je imel ogromno potniškega prometa, zato me je raje spustil naprej. Izgubil sem eno uro, prišel sem v močan nasprotni veter in izgubil še več časa. Potem je zatežila še savdska zračna kontrola in mi v dogovoru z egiptovsko spremenila načrt letenja, moral sem leteti južneje in se dvigniti na 5000 metrov, turbulence so me premetavale kot za stavo, videl nisem nič. Ker je zmanjkovalo goriva za prelet do Krete, sem imel opcijo pristanka na Cipru ali v Egiptu. Domen Grauf je tudi tokrat rešil zaplet preko White Rose Aviation, agencije za preletna dovoljenja, ki je v dveh urah uredila vse potrebno, da sem lahko pristal v Hurgadi.

Preprosto, ko začneš početi nekaj, kar je fino, si želiš, da bi bilo fino še naprej. Pri alpinizmu zlahka prideš do spoznanja, da bolj ko se spravljaš v težave, lepše je. Vse ima svoj čar, čar pa je že v tem, da problemi so. Vsi bi se jih radi znebili, vseeno pa je fino, če so. Ko jih rešiš, je še malo boljše. Če živiš povprečno, lagodno življenje, ti pride v zavest, da boš fino živel v neskončnost, a čutiš otopijo, življenje postaja sivina. Slovenija je v vseh pogledih raj na Zemlji, vendar pa živimo neka povprečna življenja, v sivini pa se ljudje med sabo z veseljem tudi pokoljejo. Leta 1942 je bila narava prav tako lepa kot zdaj, pa so se klali, in spet se bodo. Tako vidiš, da se moraš potruditi, da moraš najebati, da spoznaš pravo življenje, ki ti da nekaj nazaj. Sam počnem te stvari absolutno le zato, ker bi rad kakovostno živel. Aviacija je zagotovo tak izhod, ne gre za samomorilska nagnjenja ali hlepenje po več adrenalina, preprosto gre za empirično ugotovitev, da kot človek potrebujem izziv, premagovanje strahu, zato da se v polnosti zavem svojega življenja, vsakega trenutka.

Mogoče to, da je dobro, da po duši nisem biolog, saj je biologija analitična veda, lepota pa je povsem nekje drugje. Osebno mi več pomeni meditacija z naravo in v njej. Še posebej uravnoteženost narave.

Marsikaj, kar se dogaja v znanosti, še posebej pa v podjetništvu, je daleč od pozitivnega. To, kar se dogaja z googlom, umetno inteligenco in robotiziranjem človeštva, se mi zdi izjemno negativno. Veselilo bi me, če bi ljudje malo manj razmišljali in proizvajali in bi se poskušali obrniti malo nazaj, v stanje ravnotežja. Tudi znanstveniki s svojim početjem hranijo lasten ego in bilo bi dobro, da zmanjšajo obrate in malo upočasnijo.

Tudi to se mi zdi nepotrebno in brezplodno. Hočemo ali nočemo, smo ujetniki lastne matrice, svet izven nje sicer obstaja, vendar bo za nas ostal vedno neznanka, saj prehod zahteva zanikanje obstoječega. Časovna distanca je v razvoju človeške civilizacije nepomembna, čas je amorfen, nedefiniran, četudi ga spravimo v en dan ali eno uro, je še vedno zelo nedoločen. Prav nič ne bi bil nesrečen, če v času mojega življenja ne naredijo nobenega novega telefona več, ali če se nehajo ukvarjati s pošiljanjem človeka na Mars. Treba se je ustaviti in postaviti humanost, ki nas dela ljudi, na prvo mesto.

Obrniti se je treba malo navznoter in se umiriti. Čeprav je trenutno to videti kot velika utopija, je moja vizija prihodnosti vzgoja ljudi za preživetje z minimalnim delom, brez potrebe po pretirani akumulaciji materialnega bogastva. Deloholizem bi uvrstil med hude psihološke motnje.

Do leta 2020 nameravamo opraviti meritve transporta saharskega peska iz Afrike na ledenike v Evropi, ker to, še posebej spomladi, zelo vpliva na hitrejše taljenje ledu. Izmeriti želimo tudi učinek naravnih požarov v Sibiriji, svinjarijo v ozračju na Kitajskem, transport svinjarije v medmonsunskem času iz ozračja v Indiji na himalajske ledenike, in seveda še meritve nad Antarktiko.

S tem se trudim že toliko časa, da mi je popolnoma jasno, kako – imeti moraš letalo, ki lahko leti v kosu 10.000 kilometrov. Z ultralahkim letalom tega ni mogoče narediti, Slovaki izdelujejo štirisedežno letalo, s katerim bi bilo to mogoče (teoretično) izvesti. Seveda obstajajo draga letala, s katerimi je to mogoče zanesljivo izvesti, vendar me to ne zanima.