Prvi maj, dan borbe
Pomen prvega maja je zelo jasen. Prvi maj ni zgolj praznik dela, nasprotno, prvi maj sploh ni praznik dela: prvi maj je praznik delavcev in celo praznik vsega delovnega ljudstva v borbi za boljšo bodočnost, za boljšo družbo, za družbo, ki ne bo poznala in ne dopuščala niti izkoriščevalcev niti izkoriščanih. Prvi maj je praznik delovnega ljudstva, ki se bori za socializem. Hkrati pa je prvi maj opomin vsemu razredu izkoriščevalcev, ki jim daje razumeti, tudi s silo, da je prišla zgodovinska ura njihovega konca.
Primorski dnevnik, 1. maja 1949
l. maj, praznik svobode delavcev ali proslava njihovega suženjstva
Čudna stvar, te proslave 1. maja. Prvi maj naj bi bil proslava zmage delovnega sveta v dolgi dobi njegove emancipacije; dejansko pa je v mnogih deželah samo dobrodošel povod za strahovalne in sovraštvo proglašajoče govore; prvi maj naj bi bil praznik miru, v Sovjetski zvezi pa je – kot dokazujejo to številne časopisne kronike s fotografičnimi posnetki zadnjih let – samo prilika za parade vojaških legij in najmodernejših vojnih strojev na Rdečem trgu v Moskvi.
Ali je torej prvi maj vojni praznik? Za vsakega delavca dobre volje pač ta dan ne more biti drugega kot praznik miru in upanja, dan, ko se govori o novih zmagah in pridobitvah, vendar le o tistih pridobitvah, ki jih je miroljubni delovni svet dosegel s svobodnim tekmovanjem v demokratskih deželah, in to predvsem s svobodnim sindikalizmom, pač najvažnejšim sredstvom za uveljavljanje pravic delovnega razreda.(…)
Proti cvetočemu sindikalizmu v zahodnem svetu pa stoji tista čudna oblika sindikalizma, ki je značilna za vse totalitarne režime, zlasti pa še za komunistične. Ti sindikati niso nič drugega kot državni organi, ki kontrolirajo politične in vse druge pojave med svojim članstvom in ki zatrejo vsak odklon od smernic, ki jih določa edina obstoječa stranka, ki je istovetna z državo.
Stavka je prepovedana, češ da je proti koristim »podržavljene produkcije«. Zato je izostanek od dela zločin, zamuda težak disciplinski prestopek, nemogoče je svobodno menjanje dela in delovnega kraja. Posledica vsega tega je, da je velika masa delavcev v Sovjetski zvezi prisiljena delati za tako bedno mezdo, da je njihova življenjska raven daleko nižja kot v kateri koli drugi evropski državi.(…)
Da se zaduši taka težka resnica, pač ne zadošča zvok fanfar, težak korak vojaških množic in brnenje letal, ki preletavajo vojaške formacije, ki jih zberejo vsakega prvega maja na Rdečem trgu v Moskvi in na trgih prestolnic drugih komunističnih držav.
Demokracija (Trst - Gorica), 2. maja 1952
Da bo delo uspešnejše in jasnejša perspektiva
Ob največjih naših praznovanjih smo se že navadili, da si iskreno in prisrčno stiskamo roke ter si zaželimo še mnogo sreče in zadovoljstva pri našem delu. Hkrati pregledujemo prehojeno pot in dosežene uspehe, zraven pa ocenjujemo težave, ki smo jih morali premagovati, ter ugotavljamo napake, zavoljo katerih je bilo naše delo često težje in manj uspešno. Na tej osnovi si istočasno začrtujemo nadaljnjo našo pot ter ugotavljamo sile, ki nam bodo še potrebne za dosego postavljenih ciljev.(…)
Naj bo prvi maj revija doseženih rezultatov delavskega razreda in manifestacija delavskega in družbenega upravljanja, katerega vloga se mora čutiti tudi izven podjetja, na vseh področjih našega družbenega življenja, predvsem pa v komuni.(…)
Celjski tednik, 30. aprila 1957
1. maj, praznik vseh delovnih ljudi
Pred triintridesetimi leti so udeleženci mednarodnega delavskega kongresa v Parizu proglasili 1. maj za največji delavski praznik. Nekaj let po tem so delavci v vseh zahodnoevropskih državah prvič stopili na ulice in javno povedali, da so brezobzirno izkoriščani ter zahtevali živeti človeka vredno življenje.(…)
Pomen prvomajskega praznika se je v naši novi socialistični deželi popolnoma spremenil. Manifestativni značaj praznika delovnih ljudi je dobil povsem novo vsebino. Prvi maj, ki ga Jugoslovani že sedemnajstič praznujemo v svobodi, ni več namenjen opozarjanju in dokazovanju delovnih pravic. Praznujemo ga v znamenju radosti in ponosa ob velikih sadovih dela in ob svetlih načrtih za lepšo prihodnost.(…)
Zato letošnji 1. maj – največji praznik delovnih ljudi – proslavljamo in slavimo na pragu nove etape razvoja družbenih odnosov. Pred našimi očmi nastaja nova podoba delavca – podoba socialističnega proizvajalca in upravljalca.(…)
Naj živi največji praznik delovnih ljudi! Še naprej se naj poglablja in razvija delavsko samoupravljanje, ki krepi neposredno delavsko oblast!
Rudar (glasilo rudnika Velenje), 30. aprila 1962
