Uvod sporeda s trojico točk iz Romea in Julije Sergeja Prokofjeva, z dramatično samozavestjo in čustvenim valovanjem orkestra, se je sicer razodel kot zenit izvajalskega dejanja pod vodstvom Vladimirja Fedosejeva. Koncertni list opisuje gosta kot »neprimerljivo tankočutnega«. Sam ga razumem predvsem kot predstavnika stare (sovjetske) šole, kot varuha grandioznosti glasbe. Dirigent ji široko odmerja čas in jo mimo vrvečega razgrevanja dviguje v dostojanstveno, avtoritativno umetnost.
Potemnelo gosta zvočna gmota, ekspresivno ostri bloki, reprezentativen, četudi ne vsiljiv zaris oblikovnih kontur so značilnosti, ki v njegovih interpretacijah bolj izstopajo kakor gibkost trenutka in analitično žarenje tkiva. Čeprav bi v osebnosti Fedosejeva težko našli odseve najsodobnejšega v mednarodni simfonični poustvarjalnosti, so njegova gostovanja v Slovenski filharmoniji pravi šok, ki prestavlja orkestraše na ozaveščeno raven. Glasba postane na lepem pomembno poslanstvo za vse, res pa je, da se pri tem med izpostavljenimi pokaže nekaj neenakosti v obrtno-ustvarjalnem zamahu.
Nenavadna, če ne že problematična, se je zdela tudi razlika med dodelanostjo dirigentove postavitve Pomladnega obredja ob četrtkovi in petkovi izvedbi: prva je učinkovala skoraj le kot vaja. Ponovitev je prinesla spontano izostrenost v akcentuiranju in melodičnem »žebranju« oziroma v skupinsko-sekcijskem delovanju nasploh (najsijajnejši je bil delež rogov), še zmeraj pa je bilo premalo napetosti v zaporedjih odrezavih figuralnih tvorb, še zlasti pred sklepno gradacijo. Fedosejev ni ne orgiastično krčevit, ne kubistično razlagalen, ne izrecno slojevit interpret, pa tudi tihe barvite skrajnosti se ne dotika (izstopala je altovska flavta). Njegovo Obredje se ne obrača v prvinskost, temveč se kot veličasten zvočno-ritmični potres nalaga v slavospev avtorjevi vizionarski drznosti.
Sočasno skladateljsko poseganje k skrajnim izraznim mejam v tradicionalni zvrsti je zrcalil Prokofjevov Drugi koncert za klavir in orkester, poln grozeče in temačno (pre)obložene motorične neustavljivosti. V tej točki ni bilo opaziti bistvene razlike med izvedbama, kar gre povezati s solistovimi omejitvami. Andrej Korobejnikov je imel nekaj ponotranjenih momentov (na primer druga tema finala), vendar se v grozljivo težavnem partu ni dvignil k zares suverenemu oblikovalskemu klesanju. Prstno brzeči Scherzo je precej pošvedral, sicer pa se je predvsem (hrabro) boril s silovitostjo akordske skladnje – ne brez svojevrstnih nihajev, zaradi katerih ga je orkester včasih le težko spremljal. Svojevrstno baletizirana se je zdela že pianistova tehnika, predvsem v uporabi lakti oziroma zapestja. Tudi dodatek, Preludij v g-molu Rahmaninova, ni bil ravno dokument njene učinkovitosti, navdušil pa je pianistov mehki »melodični pogovor« v melanholično lirskem delu skladbe.
