Umetniška razstava, ki zdaj nosi ime Nacionalni ponos, provokativno brenka na strune našega domoljubja. In prav naš odziv je tisti, ki zanima slikarja Gorazda Krnca in kiparja Zorana Srdića Janežiča, ki tako po lanski razstavi v ljubljanski Mestni hiši, kjer se je opus Empire strikes back & forward začel, ponovno udarjata na drugi lokaciji. Še nadaljnjih deset dni se bo tako v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana mogoče soočiti z zgodovinskimi vprašanji srednjeevropskega prostora: kaj je nacionalni ponos? Ali v razmišljanjih sodobnega, »globalnega« človeka nacionalni ponos sploh še nastopa? Lahko nacionalni ponos vodi v vojno? In ne nazadnje – kaj ima politika z umetnostjo?
Ponos kot tabu tema
»Pojem nacionalni ponos je danes tabu, nikoli namreč ne veš, ali te ne bo kdo, ko ga boš uporabil, obtožil politične nekorektnosti. Ima, seveda, negativne prizvoke, a moramo se zavedati, da ima tudi pozitivne. Za naše okolje in še za katera druga je bil nacionalni ponos dejansko tisti, ki je gradil našo kulturno identiteto in konstituiral ta narod,« ne okoliši Srdić Janežič.
Vprašanje, ali sta nacionalno ponosna, ju ne spravi v zadrego. »Kot umetnika vsekakor. Delujeva prav na slovenskem umetniškem področju, bodisi sama s svojimi deli ali pa spremljava kolege,« pravi Srdić Janežič. Krnc ga dopolni: »Če greva v tujino, kjer predstavljava sebe, do neke mere, posredno, ker sva od tu, predstavljava tudi Slovenijo.« Ne pustita se niti provokaciji, da smo v tujini vsi lažje ponosni na Slovenijo kot doma. »Tega ne bi smeli ločevati. Saj sem isti človek tako tukaj kot tam,« odvrne Krnc.
Kipi in kvačkano cvetje
Drži že Srdić-Janežičeva trditev, da je v zgodovini veliko umetnosti država sama podpirala, ker se je prek nje promovirala. Ampak – kaj ni ravno umetnost tista, ki naj bi presegla nacionalna in politična hotenja? Umetnika odgovarjata, da sta se poskušala distancirati od površnih aktualnih političnih, včasih tudi nepomembnih medijskih zgodb, njuna razstava torej ni, recimo, neposreden odziv na arbitražni nesporazum Slovenije in Hrvaške, je pa kritična tako do političnega dogajanja v Sloveniji kot v Evropi. »Denimo, odziv na grško krizo je čisto simptomatičen. Izjemno negativno in regresivno je, da se ljudje sprašujejo, zakaj morajo reševati Grčijo. Ko sva razmišljala o konceptu razstave, sva se vprašala, kaj je tisto, zaradi česar se nekdo počuti državljan Slovenije. Pa tudi kakšen odnos ima do Evrope – ali morda čuti, da smo mi ena velika skupnost?« razlaga Srdić Janežič, ko razmišlja o propadu človeških vrednot in poziva k spremembam. Tudi z ironijo, kot je mogoče sklepati z njegovimi tremi kipi (Edinost, Sreča, Sprava) s slovenskimi kvačkanimi nageljni med ritnicami.
»V osnovi gre za referenco na Hieronima Boscha, ki je uporabil ta motiv v svojih slikah. Jaz sem ga uporabil v svojih novih, klečečih kipih, starejše figure s kladivi sredi boja, ki jih je tudi mogoče videti na razstavi, pa še vedno nosijo Prešernovo masko. Novejši, manjši kipi v barvah slovenske trobojnice delujejo kot igrače, s katerimi se otrok igra nekaj mesecev, potem pa jih vrže proč, kar napeljuje na neki kratkotrajen odnos,« pravi Srdić Janežič. Kljub temu da je Kranjčan, Kranj pa je bil nekoč mesto z bogato tekstilno industrijo, je nekoliko nenavadno, da so njegovi kipi narejeni iz tekstila. »V smislu nekih tradicionalnih materialov, kot so kamen, les in bron, prehaja moje delo v tekstilu prav tako v neko polje sodobne efemernosti,« se naveže na netrajnost otroških igrač.
Umetnost vrača žogico
Podobno velja za performans, ki sta ga umetnika izvedla v sredo na odprtju razstave. Medtem ko se je v ozadju vrtela zanka s Krnčevim glasom, ki je bral slovensko ustavo, je Srdić Janežič ustavo stoično bral v živo, njuna glasova pa sta prehajala drug v drugega. »Ustava je prebrana na način, da se ob branju lažje meditira kot posluša. Na steno je obenem projicirana podoba zidu, ob buljenju v zid se namreč človeku hitreje razjasnijo misli,« se ob video instalaciji nasmeji Krnc.
Videast in slikar se tokrat predstavlja še z dvema slikama – sliko slovenske zastave in kolažem slovenskih zemljevidov. »Slovenska zastava in slovenski grb sta nacionalna simbola, ki ju vsi poznamo. Delujeta zelo resignirano, zgolj visita na steni in čakata obiskovalca, da bo vzpostavil neki odnos do nacionalnega ponosa. Skoraj banalno je to najlažje doseči z zastavo, s pogledom na simbol države, ali s Prešernom, ki je pojem slovenske kulture, ter z zemljevidom,« razlaga Krnc, ki ne ustvarja na platnu, temveč na jekleni podlagi.
»Zgodaj sem ugotovil, da bi rad kolažiral fotografije, grafike in fotokopije, kar je lažje početi na površini, ki je gladka, kot pa na hrapavem platnu. Ustvarjanje na kovino mi je bližje, ciljam na odblesk, ki nam v nasprotju s platnom vrača naš pogled. Moje slike so po navadi močno lakirane, da je ta lesk še močnejši in da je gledalec dejansko v nekem smislu že v sliki, namreč vidi se v njej in obenem tudi slika lažje vrača žogico. Ni tista, ki bo zastavila končne rešitve, ampak zgolj deli opozorila,« še sklene Gorazd Krnc.
