Na ministrstvu za izobraževanje so javnosti pred časom predstavili model vključevanja otrok migrantov, ki ga priporočajo šolam. Model predvideva 20-urno uvajalnico pred začetkom pouka – pozornost namenijo predvsem učenju slovenščine in spoznavanju šole –, nato sledi tako imenovana nadaljevalnica, v okviru katere za vsakega učenca pripravijo individualni program dela, ki vključuje tudi tečaje slovenščine in dodatno strokovno pomoč. A praksa kaže, da bi šole potrebovale še vse kaj drugega, med drugim izpopolnjeno zakonodajo, boljšo koordinacijo, več sprotnega izobraževanja o konkretnih težavah in ustreznejše finančno-organizacijske rešitve.
Očetje delajo, matere ne znajo slovensko
»Šole smo v preveliki meri prepuščene lastni iznajdljivosti in prizadevnosti. Ko se pojavijo problemi, jih rešujemo, kot vemo in znamo,« ugotavlja Jelka Kusterle, pomočnica ravnateljice na OŠ Prežihovega Voranca na Jesenicah, kjer se šola 50 otrok s tujim državljanstvom. Od tega jih ima 30 status tujca, ki otrokom, ki so v Sloveniji prvo ali drugo leto in še ne obvladajo jezika, omogoča prilagojen pouk in dodatno učno pomoč. Kot pravi, je težav običajno več, ko gre za priseljence iz neslovansko govorečih držav.
»Starši so povečini pripravljeni sodelovati, a kaj naj storimo v primerih, ko očetje delajo od sedmih zjutraj do sedmih zvečer, matere pa ne znajo niti besede slovensko?« na praznino v sistemu opozarja Kusterletova. Sami so si pomagali tako, da so s pomočjo centra za socialno delo prek javnih del zaposlili makedonsko učiteljico angleščine albanske narodnosti, ki prihaja na šolo enkrat na teden in v pogovorih s starši sodeluje kot tolmačka. Očete pa so posebej prosili, pojasnjuje Kusterletova, naj dovolijo ženam v šolo, saj bodo tako najbolj pomagali svojim otrokom.
Ko iščejo pravšnje rešitve, naredijo tudi kakšno napako, je kolegom na nedavnem omizju o vključevanju otrok priseljencev v vzgojno-izobraževalni sistem, ki ga je organiziral Svizov odbor za enakost, povedala Kusterletova. Opazili so na primer, da fantje albanske narodnosti sestavljajo povezano skupino, ki jo drugi učenci zaznavajo kot grožnjo. Zdelo se jim je, da se namenoma pogovarjajo samo v albanščini, prihajalo je do napetosti z učenci srbske narodnosti. »Ugotovili smo, da bi na šoli bolje ravnali, če bi fante razpršili po razredih. Pogovorili smo se s starši, napako bomo poskusili popraviti, rezultate pa bomo analizirali na koncu leta.«
Nemčija: več pomoči učiteljem
Zala Bojović nemščino poučuje na osnovni šoli Möwensee-Grundschule v Berlinu v tako imenovanem Willkomensklasse ali razredu dobrodošlice. Ti so namenjeni učenju nemščine in integraciji v nemško družbo, v njih pa sedijo otroci, ki ne znajo nemško in so že končali 3. razred. Vanje so vključeni od šest mesecev do enega leta. V tem času se morajo naučiti nemško do določene stopnje (A2+ po evropskem referenčnem merilu), v višji razred pa lahko napredujejo, čeprav niso ocenjeni. »Trudimo se, da je šola za otroke prijazen prostor, a tudi, da se otroci spet naučijo delati. Potrebna so jasna pravila in meje, ki se jih morajo držati vsi učenci,« pojasnjuje Bojovićeva. Tudi v Nemčiji se tako kot pri nas trudijo, da se učenci čim več družijo z nemškimi vrstniki, kulturne razlike pa premoščajo tudi s skupnimi praznovanji kulturnih običajev. Precej različno od nas pa ravnajo glede hrane. Da ne bi prihajalo do težav, svinjskega mesa v šolah ne pripravljajo več za nikogar. Izkušnja Bojovićeve, ki je slovenske učitelje morda najbolj navdušila, pa zadeva pomoč, ki jo dobijo šole. Vsaka mestna četrt ali regija organizira tako imenovano koordinacijsko mesto, kjer je učiteljem na voljo vsa strokovna pomoč in kjer vsak drugi teden pripravijo kakšno usposabljanje. Učitelji tako lahko med drugim izvedo, kako naj pomagajo travmatiziranim otrokom ali kaj vse morajo prestati starši otrok, da dobijo dovoljenje za bivanje v Nemčiji...
Jelka Kusterle opozarja tudi na prepičlo finančno pomoč. »Za 30 otrok tujcev nam priznajo 130 ur dodatnega pouka. To pomeni, da dobivajo učitelji po 8 evrov neto za uro. Teh ur nam tudi ne pustijo upoštevati v okviru sistemiziranih mest učiteljev, z njimi morajo šole skleniti posebne pogodbe. Te pa so bolj obdavčene in ne vplivajo na pokojnino, učitelji pa so v praksi pogosto zelo obremenjeni, a jim ravnatelj ne sme odvzeti kakšne 'redne' ure,« je povedala.
