Bil je lep aprilski dan, le snežilo ni. A če bi, bi bilo natančno tako, kot je leta 1986 napovedal na Parade, svojem albumu z glasbo za film Under the cherry moon, v katerem je tudi igral. »Včasih sneži v aprilu… Včasih si želim, da se življenje nikoli ne bi končalo, a vse dobre svari, pravijo, nikoli ne trajajo,« je namreč pel v eni svojih najlepših balad, ki končuje ploščo in film ter življenje glavnega junaka. Od tega tedna pa tudi Princea. Tistega glasbenega heroja, ki se je na svojem koncertu v Atlanti še pred dobrim tednom poklanjal januarja umrlemu Davidu Bowieju in mu zapel njegove Heroje. Zdaj bodo morali poklone peti njemu, po vsej verjetnosti njegovo največjo uspešnico Purple rain. Z istoimenskega albuma, ki je bil prodan v 13 milijonih izvodov, mu leta 1984 prinesel oskarja za glasbo in ga je – po ploščah For you, Prince, Dirty mind, Controversy in 1999, na kateri najdemo Little red corvette, ki naj bi jo napisal v spanju – dokončno izstrelil še med superzvezde.
Glasbe mu ni zmanjkalo
Smrt ga je, umetniku primerno, ujela v njegovem ogromnem rožnato obarvanem studiu Paisley Park, ki ga je v singlu Paisley Park s svojega psihedeličnega albuma Around the world in a day iz leta 1985, na katerem najdemo tudi Raspberry beret, opisoval kot kraj ljubezni in kraj, kjer ni pravil. Skratka tam, kjer se je počutil najbolj doma, med glasbo, odet v rožnato, ki ga je zaznamovala v 90. letih, in umaknjen od ljudi, v samoti, v kateri je najlažje delal.
»Po svoje s tem uidem kaosu, zunanjim glasovom. Tolikokrat sem slišal druge govoriti, da sem nor, da je to vplivalo name, zato sem nekega dne sklenil to preveriti. Tu je toliko samote, tišine, rad sem v nadzorovanem okolju. Ljudje pravijo, da sem izgubil stik z resničnostjo, ampak posnel bom še od 25 do 30 albumov. Dohitel bom Sinatro, tako da mi povejte, kdo je izgubil stik s stvarnostjo. Ena stvar, ki mi je zagotovo ne bo zmanjkalo, je glasba,« je leta 1998 povedal za revijo Details. In imel je skoraj prav. Na koncu je bilo albumov 39, in to samo studijskih, samo v zadnjih 18 mesecih pa je izdal štiri, zadnji, v dveh delih, je bil Hit 'n run. Štirje za Princea niso bili nič, zlahka bi jih lahko posnel nadaljnjih sto, kolikor je v Paisley Parku menda še neizdanega materiala. Če k stotinam skladb prištejemo še pesmi, ki jih je napisal za druge, tudi Nothing compares 2 U za Sinead O’Connor, ki mu je, kot se je šalil, kupila hišo, pa je jasno, da drugače, kot da je spal le po tri ure na noč, ni šlo.
Umetnik, znan kot Prince
Bil je eden najproduktivnejših, najdelavnejših, najbolj nadarjenih umetnikov vseh časov. Hkrati pa tudi eden najskrivnostnejših, kot so zapisali pri reviji Rolling Stone. Je pa jasno eno. Prince Rogers Nelson, ki je bil rojen v Minneapolisu, mestu v Minnesoti, kamor se je vedno rad vračal, je bil genij, ki bi lahko postal, kar koli bi želel. A kaj ko je želel biti samo glasbenik. In je to tudi postal. Ne samo to, postal je eden najboljših – pevcev in kitaristov, ob čemer nikoli ni zaspal niti v glasbenem izrazu, saj je vplive črpal tako iz popa, rocka in diska kot R & B, soula, jazza in zanj nepogrešljivega funka.
Glasbo je imel v krvi, po mami in očetu, ki sta skupaj nastopala v jazz bendu. Že pri sedmih letih je napisal svojo prvo pesem in igral klavir, pri 14 se je sam naučil obvladati tudi kitaro in bobne, nato pa je še kot najstnik posnel demo posnetek, ki mu je prinesel pogodbo z založbo Warner Bros. Pozneje jih je nagovoril tudi k financiranju filma Purple rain, v katerem je skozi zgodbo o glasbeniku, ki se prebija skozi življenje, bolj ali manj predstavljal samega sebe, vendar se igralsko ni pretirano uveljavil, pa tudi romanca z založbo Warner Bros ni trajala večno.
Ekspliciten, odkrit, a nikoli razkrit
Spor med založbo in glasbenikom je javnost spremljala skozi Princeovo spremembo imena v znak, ki je simboliziral moški in ženski spol ter ga nihče ni znal izgovoriti, zato je za medije in javnost za nekaj let postal kar »umetnik, ki je bil prej znan kot Prince«. Seveda pa je za vedno ostal umetnik, ki je na odru izžareval neverjetno energijo in karizmo, mojstrsko obvladoval kitaro ter redno proizvajal uspešnice in izzival z izrazito seksualnimi, včasih docela eksplicitnimi besedili, v katere je neredko mešal tudi vero.
»Nič drugačen nisem od drugih. Imam slavo in bogastvo ter talent, a se nimam za nič boljšega od tistih, ki tega nimajo. Ljudje me fascinirajo. Življenje me fascinira,« je v intervjujih zatrjeval na trenutke presenetljivo odkriti, čeprav nikoli popolnoma razkriti Prince, ki je prisegal na to, da moraš življenje, da ga lahko razumeš, živeti. In če se lahko strinjamo s tem, da ga je znal živeti, težko pritrdimo temu, da ni bil drugačen od nas. Če ne drugega, čeprav je drugega še mnogo, se od množice poleg oskarja loči po sedmih grammyjih in več kot sto milijonih prodanih plošč, predvsem pa po pesmih, ki jih ne bodo pozabile niti generacije za nami. Ja, včasih v aprilu res sneži.
