Ne bi rad delal krivice glavni junakinji telenovele tega tedna z naslovom »Kako se znebiti kulturne ministrice«, ampak vse skupaj je bilo več kot bizarno. Groteskno in poučno. Smešno in tragično. Zabavno in žalostno. Julijana Bizjak Mlakar je v enem tednu odigrala lepo število vlog: od arogantne napihnjene uradnice prek borke proti lobijem do žrtve nerazumljivih političnih preigravanj in feministke. V središču pa je bil nesporazum. Popolno nerazumevanje. Pa ne da mora ministrica ubogati svojega šefa Mira Cerarja, ampak nerazumevanje, zakaj je ona sploh tam.
Upam, da ni svoje vloge razumela v smeri, da je dobila mesto kulturne ministrice, ker je pač taka ultra faca. Skratka, da je biser in dragulj v umetniško-kulturni produkciji naroda, ki si zasluži še deklarativno ultimativno potrditev v vlogi ministrice. Naša Julijana je bila simptom in sindrom. Simptom, kako vse boli džoko za kulturo, in sindrom političnega kadrovanja. Kako kvote, dogovori, koalicijska usklajevanja, delitve resorjev in interesnih sfer pripeljejo do čistega absurda. Junakinja telenovele ni prvi primer. In najverjetneje tudi ne zadnji. Na žalost.
Kaj je pri vsem skupaj najbolj žalostno? Da ni že zdavnaj ugotovila, da si je obula prevelike cokle. Ko je z njimi štorkljala po telesu slovenske kulture, so si vsi zatiskali ušesa. In si mislili svoje. Eni so gladovno stavkali, eni odstopali, drugi celo hoteli argumentirano razpravo, a vsi prišli do enakega zaključka: ona pač ne razume. Pika.
Zato je bil njen nastop pred kamerami po zadnjem sestanku pri šefu vlade simbolično točno opoldne vreden dobre predstave teatra absurda. Povedala je nekaj v tem stilu: sem ženska, ki misli s svojo glavo, ne ubogam moških, nočem se jim podrediti, nočem biti ubogljiva in zato plačujem ceno. Bom prva ministrica, ki bo razrešena zaradi tega, ker želim delati po zakonu.
Torej, Julijana je naša Devica Orleanska. Borka na kvadrat. Persona, ki kljubuje, saj ve, da za njo stojijo zakoni. Draga moja ministrica: kultura niso zakoni. Še najmanj tisti smešni zakon o kvotah domače muzike na radijskih postajah. Kultura je živ organizem, ki potrebuje še bolj živega ministra. Kultura je odnos. In navsezadnje so kultura ter vse produkcijske enote potencial, ki potrebuje vizionarja. Ne pa varuha zakonov. Potrebuje pač nekoga, ki razume. Nekoga, ki ni obul cokel, ampak na rolkah deska po valovih genijev in norcev. Ljubiteljev in profesionalcev. Predvsem pa preskakuje vse povprečne, omejene, zaplankane in samozadostne umetniške akterje.
Izvirna norost je seveda v tem, da komu sploh pade na pamet, da kulturni resor nameni stranki upokojencev. Kaj ima borec za pokojnine Karl Erjavec s kulturo? Morda bi enkrat dosegel, da upokojenci ne bi plačevali RTV-naročnine. In bi kakšno predstavo izvirne domače drame z veliko smeha in dovtipov gledali zastonj. In če je že aritmetika nora, kako to, da postane nora cela stranka? Da si stranka misli, kako lahko upravlja kulturo. So poklicani, da razsvetlijo slovensko kulturno nebo. Si predstavljate imidž države, ki se hvali s tem, da kulturno politiko vodijo upokojenci. Lahko kdo seveda reče, da so upokojenci modri, razsodni, umirjeni in pomirjeni in nimajo nobenih interesov. Super. Ampak imeti kulturo brez ambicij, brez klatenja zvezd z neba, je pač predaja. Vdanost v usodo. Takle pač 'mamo. Zadnji naj ugasne luč.
In kako izbrati novega šefa kulture? Kandidate naj se za začetek pošlje v kviz na nacionalki Taxi, kviz z Jožetom. Končno nekaj, česar se nacionalki ni treba sramovati. Še celo voditelj Jože Robežnik si s tem lahko malo popravi imidž iz nedeljskega praznega popoldnevnega klepeta. Kandidati se bodo morali na eni vožnji, torej v približno desetih minutah, izkazati, pokazati, kaj vedo, kaj znajo, kakšen imajo odnos in ali se sploh znajo nasmejati. Dovolj je bilo kulturniških birokratskih fac, ki trpijo in se pred kamerami pojavljajo kot kupi nesreče.
Obstaja tudi druga pot. Bolj direktna. Ko je Igor E. Bergant v Odmevih gostil Jadranko Plut, smo lahko videli, kako naj bo videti bodoča kulturna ministrica. Na pogovor pride pripravljena, s seboj ima plonk listek, natančno ji je jasno, kaj je treba storiti, in obenem vso deklarativno obsodbo pove na prijazen način. Brez pozivanja na zakone, brez zamer in brez sprenevedanj. Njen problem je le ta, da je premlada. Da do takrat, ko bi lahko postala članica upokojenske stranke, te ne bo več na političnem zemljevidu Slovenije.
Mogoče pa se komu v izvršni oblasti le posveti, da kultura ni popoldansko vezenje prtičkov ali gobelinov. In da bo imel toliko poguma, da bo Karlu enostavno rekel, da so vrata kulturnega ministrstva zanj zaprta. Če mu pa kaj ni prav, naj odide iz vlade. Potem ostane tudi še kakšno upanje za zunanjo politiko…
