»Ste zadovoljni, ali boste še kaj popravili?« je na travniku pod Golovcem skušala obdržati pozornost četrto- in petošolcev tabornica Petra Novljan, medtem ko so ti bolj in manj uspešno postavljali imenovani bivak. Kot nalašč jim je šlo pred fotografskim objektivom vse narobe, toda na koncu so s pomočjo svoje vodnice prestavili kline, zategnili vrvi in v smehu preizkusili, ali se lahko celoten vod spravi pod streho iz dveh šotorskih kril.
V takšnem zavetju taborniki tudi zares preživijo eno pustolovsko noč med poletnim taborom, ki je vrhunec celoletnega taborniškega dela. Med Petrinimi medvedki in čebelicami, kot se imenujejo taborniki do 10. leta, je le petošolec Anže že preživel teden v zavetju zelene narave s celotnim rodom Podkovani krap. »Najbolj mi je bila všeč blatna kopel,« se je spomnil in ponosno dodal, da so se blata nato znebili kar s skoki v Sočo. Za prave tabornike namreč nobena voda ni premrzla.
Ozko grlo v srednji šoli
Njihova vodnica, 19-letna Petra, ki jih vsak četrtek na sestanku pričaka z novimi idejami, kako kakovostno preživeti čas brez računalnikov in mobilnikov, ima za seboj že približno 13 taborov. Prvega se je lahko udeležila že pri šestih letih, saj sta bili ob njej starejši sestri Živa in Anja, ki je zdaj načelnica Mestne zveze tabornikov Ljubljana. Zagnani tabornici, ki sta pustolovstvo podedovali po mami, sta seveda postali tudi vodnici, zato je bilo za najmlajšo v družini povsem samoumevno, da bo tudi sama enkrat vodila skupino mlajših tabornikov. Z Njoki, kot se imenuje njen prvi vod, je že od 15. leta, ko je opravila vodniški tečaj.
»Ko greš na tabor s 30 taborniki, ki jih večinoma ne poznaš, skleneš kup novih prijateljstev. Pa tudi sicer je tako, da kjerkoli vidiš nekoga z rutico, je led že prebit in takoj se začneš pogovarjati,« je ponazorila taborniško vzdušje. Nobena redkost ni niti, da taborniki v svojih vrstah najdejo življenjske sopotnike in potem rodu družinsko priskočijo na pomoč na poletnih taborih in posebnih dogodkih. Med letom pa odrasli člani z vijoličnimi ruticami večinoma niso več tako aktivni. Mladi mladim je tisto načelo, po katerem delujejo taborniški rodovi.
Samostojni in odgovorni najstniki, kot je Petra, naj bi okoli 16. leta postali zadolženi za od sedem do dvanajst otrok, toda na drugi strani jih prav v srednji šoli največ izstopi iz taborniških vrst. Zato imajo nekateri rodovi čakalne vrste za sprejem, saj nimajo vodnikov, ki bi se tedensko ukvarjali z novopečenimi taborniki in z njimi ostali do prestopa k popotnikom in popotnicam (PP-jem) pri 16. letih.
Organizacija, retorika, pedagogika...
»S srednjo šolo včasih pride nova družba, okolje, v katerem taborništvo morda ni več tako kul. Poleg tega je treba vedno več delati za šolo, se učiti, zato ostane manj časa,« pojasnjuje razloge za pogost upad članstva Tilen Kreft, načelnik Podkovanega krapa, ki je bil ustanovljen leta 1974. Tudi njemu kronično primanjkuje časa, kljub temu pa uspešno kombinira študij fizike, tabornike in še gasilce.
Enaindvajsetletnik se je v rakovniški rod vključil ravno v času krize, ko so imeli le še 30 članov. Toda uspeli so nabrati zagnano generacijo vodnikov, s sestrami Novljan na čelu, ki so privabili podmladek, in danes je podkovanih krapov okoli 120. »Osip skušamo preprečiti tako, da PP-ji, ko zapustijo svoje vode, ostanejo v stiku s svojim vodnikom, se še vedno dobivajo in so aktivni,« je razložil Tilen, ki je po prepričevanju sošolcev postal tabornik, zelo netipično, šele ob koncu 9. razreda.
Takrat je imel sicer manj znanja, vendar veliko motivacije in že kmalu je dobil tudi svoj vod: »Na začetku je bil res velik izziv, kako pridobiti njihovo pozornost in jih prepričati, da jim bo neko znanje prišlo prav , ampak sem se znašel. Sploh ker so bili sami fantje.« Kmalu za tem pa so sledili novi izzivi: organizacija izleta za skupino, dvodnevnega zimovanja in nato pri 18 letih še organizacija tabora za 100 ljudi. To je ustaljen način, kako taborniki, ki si to želijo, sproti pridobivajo dragocene organizacijske in socialne veščine ter pedagoško znanje.
»Vodnike včasih vprašam, ali je med njihovimi sošolci še kdo, ki bi lahko prevzel skrb za skupino otrok, in navadno ni med njimi nobenega, razen tistih, ki so bili deležni taborniške vzgoje,« je ob koncu dodal Kreft, ki je prepričan, da je taborništvo res šola za življenje, ne le preživetja v naravi. Čeprav njega od nekdaj zelo zanima tudi ta del ali kot je ponazoril: »S tem nahrbtnikom brez problema zdržim kjerkoli vsaj tri dni.«
