Železnica naj bi bila sredstvo prevoza, ki je od svojega nastanka v primerjavi z letalom ali avtomobilom najmanj napredovala. Ima svoje specifične značilnosti in zahteve, ki se jim morajo drugi udeleženci v prometu prilagoditi. Kajti vlak se veliko težje ustavi kot na primer avtomobil. Predvsem pa počasneje. V Sloveniji velja, da ima vlak že zaradi svoje velikosti in dolge poti zaviranja, ki lahko nanese tudi dober kilometer ali več, prednost pred drugimi udeleženci v prometu, največkrat pa prihaja do konflikta ravno na križanju prometne infrastrukture. Torej na železniških prehodih.
Infrastruktura na tem področju v Sloveniji ni ravno idealna, neurejenih prehodov čez železniške proge pa kar nekaj. Zato se žal dogajajo nesreče, ki bi jih lahko preprečili. Če bi seveda imeli dovolj denarja, pravijo odgovorni. Preurejanje prehoda, ki je označen le s prometnimi znaki, v prehod, varovan s samodejnimi zapornicami, stane od 300.000 do 500.000 evrov. A se pogosto zgodi, da je denar na voljo, prav tako je vse storjeno za postavitev zapornic, zatakne pa se pri soglasjih za zemljišče.
Zavarovanost je stvar definicije
V Sloveniji glede na podatke noben prehod ni nezavarovan. Seveda je to le stvar definicije, do kakšne stopnje so varovani. Najvišja stopnja tehničnega varovanja so namreč zapornice (ali polzapornice), malo nižja stopnja so utripajoče luči, nato sledi prometni znak, kjer je na trikotniku z rdečim robom simbolično prikazana parna lokomotiva (ti znaki so tudi predsignalizirani), na manj prometnih prehodnih pa naj bi zadostoval andrejev križ. V slovenskem železniško-cestnem omrežju imamo 759 nivojskih prehodov, od tega 322 aktivno in 437 pasivno zavarovanih.
Leto 2015 je bilo statistično gledano med najbolj varnimi v minulih letih, kar govori o tem, da se udeleženci v prometu zavedajo, da se vlak le stežka ustavi. »V letu 2015 se je na železniških prehodih zgodilo 20 prometnih nesreč, v katerih je umrl en udeleženec. To je manj kot leto prej, ko smo evidentirali tri smrtne žrtve,« je povedala Vesna Drole s policije. Varnost se torej izboljšuje. »Povečanje varnosti prometa na nivojskih prehodih je naloga upravljavcev železniške in cestne infrastrukture. Oba morata zagotoviti, da so razmere na prehodu optimalno urejene in prioritete usklajene. Ukinitev ali denivelacija sta najustreznejša ukrepa za izboljšanje varnosti. Nezavarovan nivojski prehod z vso cestno signalizacijo lahko jemljemo le za začasen ukrep,« sta v svoji analizi prometne varnosti na nivojskih prehodih zapisala Blagomir Černe in Milenko Lazič iz službe za strateški razvoj na Slovenskih železnicah.
A eno pravi teorija, drugo pa je dejansko stanje. Še vedno je na slovenskih železnicah skoraj 60 odstotkov prehodov pasivno zavarovanih, torej le s prometnimi znaki. Daleč najbolj kritičen je odsek od meje s Hrvaško skozi Metliko, Novo mesto proti Ljubljani, ki ima po podatkih iz leta 2013 kar 113 pasivno zavarovanih železniških prehodov. Med bolj kritične odseke glede varnosti spadajo proge med Ljubljano in Kranjem, med Domžalami in Kamnikom, Šoštanj–Velenje, Pragersko–Kidričevo in Novo mesto–Mirna Peč, če naštejemo le nekatere.
Bodite previdni in ne prehitri
Problematika varnosti na nivojskih prehodih ceste čez železniško progo je povezana predvsem z neupoštevanjem prometnih pravil in v nekaterih primerih z nizko kulturo in predrznostjo udeležencev. Posledica so prepogoste prometne nesreče in izredni dogodki na nivojskih prehodih. »V smislu preventive in večje varnosti je ključen napotek vsakemu posamezniku, ki prečka nivojski prehod, da dosledno upošteva prometno signalizacijo in prometna pravila ter ravna previdno in odgovorno. Nesreče na nivojskih prehodih so namreč pogosto posledica voznikove napake, zato je povečana pozornost, pazljivost in upoštevanje prometnih pravil ter signalizacije ključna za večjo varnost na nivojskih prehodih,« dodaja Robert Strah, strokovni sodelavec agencije za varnost v prometu.
Nivojski prehodi so eno najbolj kritičnih mest, s katerimi se srečujejo udeleženci v cestnem prometu. Voznik, ki se približuje nivojskemu prehodu, mora torej voziti s potrebno previdnostjo in takšno hitrostjo, da lahko pred prehodom varno ustavi. Pri tem je treba pazljivo opazovati dogajanje v preglednostnem prostoru in prometno signalizacijo. »Najprej moramo voznike opozoriti, da prepoznajo signalizacijo in se zavedo, kakšnemu železniškemu prehodu se približujejo, ali je aktivno ali pasivno zavarovan. Zmanjšati morajo hitrost, saj je ena največjih težav vsekakor preglednost, ki se z letnim časom spreminja. Spomladi je mogoče določen prehod dobro pregleden, potem pa se zaraste grmovje, zraste koruza, in postane popolnoma nepregleden. Prav tako voznike opozarjamo na preveč samodejno vožnjo. Dan za dnem vozijo prek proge, potem pa nenadoma pride vlak. In še na nekaj moramo biti pozorni: tudi tehnika lahko zataji,« svetuje Matjaž Mozetič iz avtošole B & B iz Kranja.
Po nekaterih podatkih naj bi namreč v Sloveniji okoli 20-krat na leto zatajil sistem opozarjanja voznikov, vlak spelje s postaje, semafor ali zapornice pa se ne vklopijo. Zatorej vozniki ne smemo na slepo zaupati tehniki, ampak moramo uporabljati vsa čutila in predvsem razum. Železniški prehodi so namreč nekje v Sloveniji dobro urejeni, na drugem koncu pa ni tako. Zato mora biti voznik, ki je vajen določenih označb na prehodih, na cestah, ki jih ne pozna, še toliko pozornejši.
