Plečnik je na Južnem trgu z renesančno simetrijo notranjih obodnih stavb in vstopom skozi mavzolej ali stebrišče želel poudariti pomen tega prostora kot klasičnega, renesančnega in univerzalnega s središčnim naglasom na simetriji. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je to formo prevzela fašistična država v imperialnem povzemanju totalitarnega svetovnega duha. Zato bi bilo repliciranje tega za Slovence neaktualno. Tudi urbanizem in arhitektura sta preko preskoka v funkcionalizem šla naprej. Razmišljanje o prostoru je naredilo evolutiven preskok, vendar ideja Južnega trga kot prostora, zaključenega z monumentalno točko, ki naglaša in plemeniti celoten prostor na osi od Trga francoske revolucije do Južnega trga, ostaja.
V zadnjih petindvajsetih letih Južni trg ponazarja kakofonijo vsega tistega, kar se ne bi smelo dogajati – kakofonijo neodločnosti, perverznosti in brezidejnosti. Tiha privolitev urbanistične politike v lastno nedoslednost, odsotnost idej, dejanj in posledični kaos so očitni. V teh stavkih je povzet ves problem Južnega trga, ki ga danes generirata špekulativni kapital in odsotnost vizije tako na državni ravni kot na ravni mestne občine. Najbolj porazno dejstvo je, da mestnim urbanistom še ni uspelo, niti najbrž ne želijo izvesti dvostopenjskega javnega natečaja za ta pomembni prostor. S prvo stopnjo bi dokončno rešili problem namembnosti in, upam, odločili o posvečenosti tega prostora, ki bi ga v bodočnosti vzpostavili z enotno urbanistično in arhitekturno potezo. Ker po enostavni logiki namembnost določa arhitektonsko in oblikovno formo, bi po predlogu zavezujoče rešitve prve stopnje razpisali arhitektonski natečaj. Tako prvi kot drugi natečaj bi morala biti mednarodna. Na obeh stopnjah pa se lahko dokončno izbere za temeljni razmislek oziroma javni diskurz ravno Plečnikovo načrtovanje za ta prostor.
Zgodovinska časovnica, evolucija od ljubljanskega kongresa do druge svetovne vojne in tudi Plečnikov načrt so bili po vojni prekinjeni. Oba povojna sistema pa sta proizvedla, zgolj slučajno, enake rezultate. Plejada mlajših arhitektov na pragu socialističnega povojnega sistema je nastopala veliko bolj vizionarsko, sodobno in evropsko od današnjih arhitektov. Čeprav je takratna arhitekturna avantgarda znala krepko zarezati v stara urbanistična tkiva in jih odstranjevati, so se na Južnem trgu stvari zataknile. Nad prostorom je bedel Plečnikov duh, ki pa ni bil več aktualen glede na mlajšo arhitekturno in urbanistično generacijo in politiko, ki je hitela v nove čase. Današnji generaciji je uspelo degradirani Kongresni trg samo očistiti, preobleči nazaj v Plečnikovo obleko ter zgraditi garaže.
Kljub vodenemu kaosu in urbanistični anarhiji se je začelo tudi tu dogajati nekaj pozitivnega. Višje sile so končno podrle garaže, ki so blokirale prostor fizično in simbolno. Zgodil se je tudi prvi odkup iz rok špekulativnega kapitala s strani države, konkretno Univerze v Ljubljani. Pot v notranjost Južnega trga se je začela odpirati. Vendar, prislovično rečeno, čim pade kost, se pojavijo psi, ki jo hočejo odnesti in požreti. Južni trg obvladuje velika požrtnost.
Prvo dejanje. Pade zid.
Pojavijo se ljudje in politika, ki določijo to mesto za prostor sprave. Katere sprave? Prostor okrancljajo, prižgejo lučke, MOL izdela urbanistične podlage, izposodijo si verze Otona Župančiča in država sprejme zakon. Spomenik bo sledil. Mladež, ki veseljači konec tedna, si je pridobila dodatni prostor za odlaganje steklenic s pripadajočo nesnago. Dvajset metrov stran visi okostnjak v kletki, nad njim pa napis Disco Bar Pr'Skelet. To ni prenapeti umotvor, ni simbolna podoba, ampak resnično stanje na licu mesta. To je blasfemija in skrunjenje osebne integritete mrtvih in živih, ki mislijo svobodno in drugače. Vhod Južnega trga kot mesto spravnega spomenika je popolnoma zgrešen tako s stališča posvečenosti prostora, ki izvira iz duhovne dediščine Plečnika, kot tudi s stališča historičnega razvoja Kongresnega trga in Trga francoske revolucije. Načrtovani spomenik bo zapiral prehod na Južni trg idejno s svojo sporočilnostjo in fizično s svojo postavitvijo. Spomenik s temno senco za sprevržena dejanja – kolaboracijo, izdajstvo in poboje.
Treba je povedati, da so nekateri z brezobzirnim vztrajanjem posilili javni prostor, ki ima urbanistično in idejno drug namen in vsebino. Zato obsojam tako urbanistično diletantstvo in uzurpacijo s strani republike, s strani »posvečenih« posameznikov in pragmatičnih špekulantov. Urbanistična stroka in odgovorna javnost pa molči.
Drugo dejanje. Prizidek h Kazini.
Univerza odkupi Kazino in bivši vrt gostilne Rio, vse skupaj želi spremeniti z adaptacijo Kazine in prizidkom v novo Akademijo za glasbo z velikim številom prostorov in dvorano. Gre za poseg, vreden po ocenah 22 milijonov. Razlog: Akademija za glasbo deluje v prostorski stiski. Ali je rektor dr. Svetlik kot strokovnjak za človeške vire prepričan v utemeljenost tega nakupa in uresničitev investicije? Delno poznam delo dr. Svetlika, ker sem kot makroekonomist delal ravno na področju delovne sile. Ali je bila narejena projekcija potreb po glasbenikih ali ne? Ni dovolj, da Akademija za glasbo čuti pomanjkanje prostora, temveč se je treba preprosto vprašati, koliko glasbenikov lahko zaposlimo v slovenskem prostoru. Najbrž je smiselno, da si jih nekaj najde tudi zaposlitev v tujini in da zaposlimo nekaj tujih glasbenikov zaradi bogatenja in izmenjave znanja. Toda, ali obstaja resna študija o zaposlitvenih možnostih glasbenikov pri nas in kakšne so te številke za daljše obdobje? Domnevam, da gre za strokovni zdrs vodstva Univerze ter s tem predimenzioniranost Akademije za glasbo, da o prizidku ne govorimo.
Če govorimo o eni Plečnikovi urbanistični potezi, ne govorimo o prizidku št. 1, pa kasneje o prizidku št. 2 in tako dalje. Kaj bi bil končni rezultat prizidkovanja? Arhetip slovenskega prizidka. Univerza si ne bi smela dovoliti, pri vsej svoji strokovni kompetenci in pomenu v nacionalnem prostoru, takega špekulativnega prevrednotenja tega prostora.
Pa še vprašanje prioritete investicij za ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ter ministrstvo za finance. Kako lahko MIZŠ planira 22 milijonov za Akademijo za glasbo, pri čemer niso bile izvedene arheološke raziskave (ravno tu je območje pokopališča pozne železne dobe in Emone in še kaj), niti ni bilo razpisa natečaja? Za prostor, kjer so bili izvedeni odkup lokacije, arheološke raziskave, arhitekturni natečaj in znaša izračun investicije 50 milijonov, pa denarja ni. To je NUK II, ki je nacionalna prioriteta in investicija ni sporna. Ali obstaja kakšen vrstni red pri načrtovanju investicij? Ali pustite, da rektorji in dekani kar razpravljajo o svojih nebulozah in nepretehtani rabi zemljišč? Ali je končni rezultat nenačrtnosti v odločanju posledično ta špekulativni nakup?
Žive naj vsi narodi …
Podal bom predlog za razrešitev dileme na prvi stopnji dvostopenjskega natečaja v zvezi z Južnim trgom. Upam, da se bo s tem razvila javna polemika z dolgoročnimi pozitivnimi odločitvami. Moj predlog ni Plečnikova osnovna ideja simetričnega trga z renesančno zasnovo, propilejami in mavzolejem. Mislim, da ta ideja ni več v duhu časa. Razloge sem že navedel na začetku. Prepričan sem, da ta prostor kot središčni prostor lahko potrdi le arhitektura v obliki visokega volumna – svetišča kot temeljne ideje, ki obvlada celoten prostor po širini, dolžini in osi trga in se sooči z obeliskom na Trgu francoske revolucije. Sposodil bi si Plečnikovo arhitekturo, idejo za parlament, in jo uresničil tukaj, v vsej višini in monumentalnosti, in s tem v resnici dal poudarek temu prostoru. To je materializacija ideje, za katero stoji narod, naša zgodovina in bodočnost, in je povzeta v slovenski himni. Vendar v tej stavbi ne bi bil parlament, ampak nekaj drugega.
Na osi Vegova ulica-Kongresni trg-Južni trg in posredno Prešernov trg odmevajo idejne premise, ki govorijo o najpomembnejših narodnih idejah, ki so nas zaznamovale. Trg francoske revolucije z univerzalnim klicem k svobodi, bratstvu, enakosti. Kongresni trg, prostor mnogih zgodovinskih zborovanj: veliko zborovanje 2. oktobra 1918 ob ustanovitvi kraljevine SHS po krvavi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske. Govor maršala Tita, poveljnika najmočnejše armade na Balkanu, na balkonu Univerze 26. maja 1945, o neodtujljivih zgodovinskih pravicah jugoslovanskih narodov do svobode in neodvisnosti. Manifestacije ob osamosvojitvi Slovenije. Je zgodovinska sentenca vsega dogajanja, zajeta v sedmi kitici Zdravljice, izbrane za slovensko himno: »Žive naj vsi narodi…«
Svoboda je definirana v strukturi zavesti s svojim zgodovinskim antipodom in je vedno odvisna od konteksta, zgodovinskih okoliščin in stanja družbene zavesti. Zato je treba pripomniti, da je bila večina revolucij in osvobajanj zelo krvavih, tlakovanih s trpljenjem mnogih ljudi.
Zanimivo je tudi, da so vsi omenjeni dogodki na Kongresnem trgu potekali v smeri jug-sever, dogodki, povezani s slovensko kolaboracijo in podrejenostjo, pa v smeri zahod-vzhod.
Slovenci smo majhen narod, imamo pa lahko veliko palačo miru in svobode, palačo narodov, varnostni svet Evrope, ki ga Evropa očitno zelo potrebuje. Temeljno duhovno načelo in razlog združevanja Evrope je mir po vseh krvavih vojnah, ki so jih morali bojevati evropski narodi. S to mislijo lahko odigramo pozitivno vlogo v Evropi in svetu. Nikoli nismo bili narod zavojevalcev. Bili smo eden prvih narodov v Evropi, ki se je uprl nacistični okupaciji in izbojeval svojo svobodo skupaj z jugoslovanskimi narodi, s katerimi smo po vojni vodili aktivno politiko miroljubne koeksistence in neuvrščenosti. Tudi nesrečna združba zveze Nato potrebuje države, ki zastopajo aktivno politiko nevtralnosti in so lahko mirovniki v tej vojaški organizaciji. Geografska in zgodovinska pozicija Slovenije, ki leži v osrčju vseh svetov Evrope, omogoča Sloveniji takšno pozitivno aktivno vlogo. Glede na vse povedano imamo v tem smislu celo večjo legitimnost kot Avstrija ali Švica, ker imamo v svojih zgodovinskih referencah aktivno vlogo boja za mir. Torej, kjer je pogum, svobodna misel in načelnost, je tudi pot. Mogoče boj za pravo, humano Evropo kot sožitje narodov ni nesmiseln, je pa treba za to nastopiti jasno in aktivno.
Na Južnem trgu naj bo Plečnikova in Prešernova palača miru, bel babilonski stolp narodov, ki imajo pravico, da se skušajo sporazumeti, kljub temu da ne govorijo istega jezika interesov; Prešernova družba omizja Evrope, ki bo skrbela za varnost Evropejcev in drugih v dvorani, nad katere svodom se pne bel stožec. Plečnikova modernistična zasnova predvideva kvadratno prizmo tlorisa 88 krat 86 metrov, v kateri je dvorana oblike prisekanega stožca, ki ga podpirajo nagnjeni stebri v smeri vrha stožca. Ti stebri se končajo v svodu nad dvorano, nad katero je postavljen stožec v višini 115 metrov in ki monumentalno naglaša celotno arhitekturo stavbe.
Mislim, da je treba Plečnikove risbe fasad, tlorisov, prerezov in makete vzeti za osnovo arhitekturnega natečaja. Na podlagi teh izhodišč natečajniki poiščejo najboljšo rešitev. Osebno mislim, da so nagnjeni stebri, ki se v namišljeni črti podaljšujejo v vrh stožca, genialna modernistična, celo konstruktivistična rešitev, ki bi morala tudi na zunaj odslikavati podobo vzpenjajočega stožca, simbolnega obeliska zmage, miru in svobode. To je bistvo, ki naj Slovence vodi in združuje kot temeljni ideal in temeljni ideal njihove države. Ideja je obrnjena v bodočnost kot inspiracija in zgodovinska napotitev za prihodnje rodove. Mogoče bi prispevala k odrešujoči moderni strukturi slovenske zavesti.
Ni treba dodati, da bi zgradba v resnici zaznamovala Ljubljano in posredno tudi Slovenijo s poudarkom, ki ga sedaj še nima. Poteza, ki bi iz Ljubljane naredila veliko mesto s tezo in idejo.
Pa se spustimo še navzdol na Južni trg. Okoli nove arhitektonske strukture bi uredil park z drevesi. Drevesne krošnje bi poenotile pogled, ker bi zakrile različne gabarite okoliških zgradb in pogled proti severu. Pogled z Gradu na celotni prostor bi odprl nove dimenzije. Slovenci bi tako prišli do svojega »Eifflovega stolpa«.
Torej: imamo pesnika, arhitekta, zgodovino in prostor. Ali imamo pogum velikega naroda?
BRANKO CVETKOVIČ, univ. dipl. oec., arhitekturni fotograf
