»A ste jih kdaj videli?« sem vprašal policista, ki je na osamljenem bloku s hrvaškim kolegom nadzoroval mejo.
»Videl jih nisem še nikoli,« je odgovoril policist in se postavil v obrambno držo. »Vem pa, da so tukaj okoli. Če greste nazaj in pustite avto na parkirišču v Podgorju in greste mimo cerkve gor, imate eno uro peš do vrha.«
V Podgorju sta v patruljnem avtomobilu sedela policist in vojaški policist. Skupaj sta bila del operacije nadzora meje in velikega pomladanskega lova na prebežnike. Vendar ta dan ni bilo sreče. Na vrhovih, ki jih je do skal obril veter, ni bilo velikih premikov. Le dva italijanska kolesarja sta vsa oznojena prisopihala do koče na vrhu Slavnika in si oddahnila pod napisom, da je tam, tik pod antenami, najboljši signal 3G v državi in da je po telefonu z lahkoto mogoče pošiljati tudi fotografije. Z vrha je bil fantastičen pogled na morje, Koper, Trst, Snežnik in Hrvaško.
Tam je Slavc stal vrh Slavnika in gledal na vzhod proti Trstu. Sam tega še ni vedel, ampak pred seboj je imel 1000 kilometrov dolgo pot. V celoti jo je opravil peš.
Za hrbtom je imel na severu Snežnik, na jugovzhodu pa hribovje, ki se je raztezalo na hrvaški del Istre. Zvil se je v gost volčji kožuh in pustil, da mu je oster veter bril čez brke. To je bil zadnji pogled na njegovo domovino. Bil je na vrsti, da zapusti družino in gre v svet. Na jug ni mogel, ker je tam že bila gneča. Sprejeli bi ga sovražno kot tujca in vsiljivca in ga nagnali nazaj, od koder je prišel. Ampak domov tudi ni več mogel. Na zahodu pa 300 kilometrov daleč ni bilo nikogar od njegovih. Tam ni bilo niti najmanjše možnosti, da si najde partnerko. Kljub snegu, ki je pokrival gorovja na severu, je odšel proti Avstriji. Ni vedel, da GPS-oddajnik, ki ga nosi s seboj, sledi vsakemu njegovemu premiku. Tudi če bi vedel, bi šel iskat prostor, ki bi mu omogočal preživetje. Doma ni bil več dobrodošel. Če bi se predolgo obiral, bi ga ubili njegovi lastni sorodniki in sosedje. Slavc je bil novodobni migrant. Moral je na dolgo pot in nič ga ni moglo zaustaviti, hodil je, dokler ni prišel do svojega cilja. Trajalo je mesece, preden se je ustavil.
»Pri živalih velja biti previden,« me je ob razmišljanju o Slavčevi migrantski poti v Avstrijo in Italijo ustavil biolog Miha Krofel. »Predvsem jih ne gre humanizirati. V biologiji migracije niso isto kot migracije pri ljudeh.«
Krofel ga je ujel, ko je bil še mladič, ga uspaval in mu nataknil ovratnico, na kateri je bil GPS-oddajnik.
Mlad volk išče partnerico za skupno življenje
Slavc je volk. Čeprav je mikavno njegovo usodo razumeti kot človeško, je v resnici divja žival. V južni Sloveniji je deset do dvanajst podobnih tropov, kot je bil njegov, pet jih sega čez mejo na Hrvaško. Odšel je daleč stran, ker je bila gneča prevelika, življenjski prostor pa premajhen.
»Treba je ločiti migracije in disperzijo,« je pojasnil Krofel. »Migracija je po definiciji ciklično gibanje. Slavc ni migriral, ampak se je za vedno odselil v Italijo. Strokovno temu rečemo, da je šel v disperzijo. Živali, ki migrirajo, se vrnejo na kraj, od koder so odšle. Poleti živijo v Sloveniji, čez zimo gredo v Afriko in se spomladi vrnejo. Ptice selivke so migrantske živali. Če pa se žival odseli z območja, kjer se je rodila, na območje, kjer bo živela, je to disperzija.«
Miha Krofel je v pisarni fakultete za gozdarstvo v Ljubljani pripovedoval o poteh, ki jih različne živalske vrste ubirajo, da preživijo. Na stenah so bile fotografije volka, živali iz afriške savane in iranskih puščav. Živali se gibljejo ves čas in jim je treba slediti. Od vrste do vrste se močno razlikujejo. Tudi vzorci gibanja so različni. Nekatere vrste se držijo svojega ozemlja, nekatere imajo sezonske migracije, spet druge pa se odselijo na dolge razdalje. Nekatere se selijo skupaj s svojim tropom, nekatere samo s partnerji, pri medvedih okrog hodi samica z mladičem, drugi pa gredo vsak po svoje.
Slavc je julija zapustil svoj trop in odšel najprej v Vipavsko dolino in od tam v Trnovski gozd. Prišel je v Ljubljano in se nekaj časa vrtel okrog cestninske postaje Torovo na gorenjski avtocesti. Tam je smrekov gozd. Zadržal se je nekaj dni in ujel lisico. Zanimal ga je Šenčur in se je potikal tam okoli, vendar ni naletel na nič zanimivega. Po novem letu pa se je naveličal majhnih prostorov in se začel drzno premikati daleč proti severu. Gnala ga je želja, da najde partnerko in z njo ustanovi svoj trop na ozemlju, ki bo samo njegovo. Ni bilo enostavno, moral je najti partnerko in dovolj veliko ozemlje, da preživi desetino njegovih potomcev.
Slavc je tako kot vsi volkovi zelo konservativno bitje. »Njegov socialni sistem je družina,« je rekel Krofel. »Preživetje posameznika je odvisno od družine. Družino potrebuje, da skupaj varujejo svoje ozemlje. Volk je najvišji plenilec, ni nobenega superplenilca, ki bi njega lovil. Ker jih nihče ne nadzoruje, morajo nadzorovati sami sebe. Če se ne bi nadzorovali, bi se preveč namnožili in iztrebili lasten plen. Z evolucijo se je razvil sistem, ki omogoča njihovo samoregulacijo. Volk je mojster trajnostne rabe naravnih virov. Razvil jo je že pred nekaj tisoč leti. Njegov mehanizem preživetja je teritorialnost. Velikost ozemlja volčje družine je odvisna od velikosti plena. Več je plena, manjše je ozemlje. Volkovi nikoli ne ubijejo več kot deset ali dvajset odstotkov genske vrste plena. Vsaka družina ima svoje ozemlje, ki ga brani. Nobenega drugega volka ne spustijo nanj. Če pride volk iz druge družine, ga poskušajo ubiti ali pregnati.«
Sam težko braniš svoje ozemlje, za uspešnost potrebuješ trop. Volčji trop je volčja družina. Alfa samec in alfa samica nista v resnici nič drugega kot oče in mati celega tropa. Vsi člani so njuni različno stari potomci. Vsi so videti enako veliki, ker mladič že v prvem letu doseže velikost odraslega volka.
»Vsako leto se skotijo novi mladiči,« je nadaljeval biolog. »Ko postane trop prevelik za količino hrane na njihovem ozemlju, se morajo najstarejši mladiči odseliti in zapustiti trop.«
Slavc je bil mladič, ki je bil na vrsti, da velikost tropa ohrani na ravni trajnostne rabe virov na Slavniku in sto kvadratnih kilometrih okrog njega. Mladič, ki se odseli, najprej išče novo nezasedeno ozemlje. Če je ozemlje že zasedeno, ga bo volčji trop ubil. Ko mladič najde teritorij, potrebuje še partnerja, ki je odšel iz nekega drugega tropa. Ko ga ali jo najde, imata mladiče in ustanovita nov trop.
Večina se odseli na prvo sosednje prazno ozemlje nekaj deset kilometrov stran. Včasih pa gre kakšen volk zares daleč stran. Slavc je eden teh posebnih volkov. Prehodil je več kot tisoč kilometrov, da je našel svoje ozemlje in partnerko.
»Njegov rodni trop je trop Slavnik, ki se giblje na ozemlju, velikem 40.000 hektarjev v Sloveniji in na Hrvaškem,« ga je z ljubeznijo opisal Krofel.
»Slavc je živel s starši, brati in sestrami do svojega drugega leta. Potem je trop zapustil in se odselil. Najprej je šel mimo Ljubljane čez Slovenijo, se nato podal čez Karavanke do Celovca, kjer je bil za novo leto 2012, in potem potoval naprej do marca. Nekaj časa je bil v zvezni deželi Salzburg, potem pa je čez Cortino d'Ampezzo odšel na jug v Italijo. Iskal je partnerko in ozemlje. Nekaj časa se je vrtel na zelo majhnem ozemlju pri Veroni, kjer je imel nekdo volkove v ujetništvu. Hitro je ugotovil, da iz tega ne bo nič, in marca 2012 prišel v nacionalni park Lessinia, kjer je živela samica Julija. Hitro sta se našla in v enem letu ustanovila družino.«
Ni jasno, zakaj je šel tako daleč, medtem ko se drugi premaknejo za čisto malo ozemlja. Tako kot smo si ljudje različni, je tudi pri volkovih tako, da nekateri radi potujejo in omogočajo genski pretok na dolge razdalje.
»Selitev daleč stran za volka pomeni tudi večje tveganje. Treba je prehoditi velike razdalje, prečkati avtoceste in ozemlja drugih volkov. S stališča posameznika je to tvegano in naporno, z gledišča vrste pa je zelo koristno, če gre občasno kakšen volk res daleč. S Slavcem sta se povezali populaciji, ki sta bili ločeni več kot sto let.«
Slavc je del dinarsko-balkanske populacije, ki se začne v Sloveniji in gre preko Balkana do Grčije, Bolgarije in Črnega morja. Julija pa prihaja iz apeninske populacije, ki se je razširila čez zahodne Alpe v Franciji vse do Pirenejev. Prehoditi je morala podobno dolgo pot kot Slavc in prišla na ozemlje, kjer nekaj stoletij ni bilo volkov. Slavc je šel naokrog čez Avstrijo. Od Trsta do Švice je ogromno območje, kjer ni nobenega volka.
»Izjemno naključje je, da sta se Slavc in Julija našla,« je sklenil Miha Krofel.
Iz Grosuplja v Botsvano in Tanzanijo
Družba, ki jo imajo volkovi na svojem ozemlju, z njimi ne deli veselja do velikih premikov in tudi ni tako ljubosumna. Divji prašič ne brani ozemlja pred drugimi in ni teritorialen kot volkovi. Tudi ni nagnjen k dolgim potovanjem. Bolj kot veselje do potepanja ga določajo avtoceste.
»Ena svinja z mladiči je res šla zelo daleč,« je povedal Krofel. »Ovratnico so ji dali pri Vranskem. Šla je ob vznožju Karavank do karavanškega predora. Šele tam, kjer je avtocesta speljana v predor, ji je uspelo priti na drugo stran in se spustiti do Škofje Loke. Prašiči ne marajo čez avtoceste, skoraj nikoli ne gredo čez. Volk s tem nima težav in hodi čez mostičke, ki so narejeni za ljudi. Tudi ris ne gre čez avtocesto.«
Pri medvedih se selijo samo samci. Samice ostanejo na območju svoje matere, kjer so se skotile, ali pa v njihovi neposredni bližini. Samci pa se odselijo daleč stran. Daleč stran je lahko nekaj deset ali nekaj sto kilometrov. To je mehanizem, ki preprečuje parjenje med sorodniki.
Prave selivke pa so ptice. Ker imajo krila in znajo leteti, se zdi njihovo veselje do dolgih potovanj in avanturizma samoumevno. Razlogi pa so bolj prozaični. Na evropski zemljepisni širini je za mnoge ptice pozimi premalo hrane. Nekatere so tako specializirane za posamezne plenske vrste, na primer žuželke, ki jih pozimi ni, da tukaj ne morejo preživeti. Nekatere ujede so specializirane za prehranjevanje z majhnimi ptiči. Ko se pozimi selijo v Afriko, gredo ujede za njimi. Nekateri sokoli so takšni.
Ampak zakaj pridejo nazaj? »Če bi vse ostale v Afriki ali v sredozemskem bazenu, bi bila tam prevelika kompeticija za vire, za hrano in gnezdišča,« je odgovorila biologinja Katarina Demac, ki je ravnokar prišla s štetja ptic na Društvo za opazovanje in proučevanje ptic v Ljubljani.
»Zato se razpršijo nazaj v Evropo. Tako imajo vse možnost, da odgnezdijo. Okrog ekvatorja je dan bistveno krajši kot v Sloveniji, kjer traja od štirih zjutraj do pol desetih zvečer. Starša imata bistveno več ur možnosti, da nabirata hrano za mladiče. To izrabijo za to, da imajo več legel v letu. Kosi, taščice in ščinkavci tako delajo.«
Pripovedovala je naprej, da ko se mladiči osamosvojijo, ptice intenzivno obnavljajo svoje zaloge maščevja. Na selitveni poti imajo počivališča, kjer lahko zaloge obnovijo. Ko se dovolj odebelijo, krenejo na pot. Mnoge pot do Afrike preletijo v velikih enkratnih kosih. Tudi po nekaj tisoč kilometrov naenkrat. Druge potrebujejo več počivališč na poti, drugače poginejo.
Kako vedo, kje iti? Pač vedo. Povedala je zgodbo o dveh štorkljah iz Ponove vasi pri Grosuplju. Zuri, kar v svahiliju pomeni kraljica, in Fortuna sta bili sestri.
»V gnezdu so bili trije mladiči. Dva smo opremili z oddajniki in vemo, kje sta šla. Tretji je šel verjetno po enaki poti. Mladiči so šli sami na pot in vsak zase. Starša sta pri Ponovi vasi ostala še kakšna dva tedna. Niso starši kazali mladičema pot, ampak imata zemljevid zapisan v genih. Poti ne poznata iz izkušenj, ampak iz zapisa.«
V obratni smeri sta se ptici odpravili po klasični kopenski migrantski poti skozi balkanski koridor, čez Turčijo in Sirijo do Egipta in Sudana. Za velike ptice, kot so štorklje, žerjavi in ujede iz srednje Evrope, je značilno, da iščejo morske ožine. Izkoriščajo termiko, vzgornike, ki jih dvigajo, da lahko jadrajo, kar je energetsko manj potratno kot aktivno letenje. Večina velikih ptic se v Afriko seli čez Bospor in Bližnji vzhod. Iz zahodne Evrope pa letijo čez Gibraltar. Po jadranski selitveni poti gre manjši del velikih ptic prek Italije na Sicilijo in naprej v Tunizijo.
Drobne ptičke in sokoli, kanje, sršenarji, ki so odlični aktivni letalci, gredo naravnost čez Sredozemlje kjerkoli.
»Podatke dobivamo samo še od Fortune. Za Zuri ne vemo, ali se ji je oddajnik pokvaril ali pa je poginila. Pri mladih štorkljah je smrtnost v prvem letu zelo visoka, lahko tudi 50 odstotkov. Zuri se je nazadnje javila na meji med Kamerunom in Čadom. Fortuna je bila zelo dolgo časa v Tanzaniji, kjer je po podatkih imela veliko hrane in je našla območje, ki ji je zelo ustrezalo. Zdaj pa je krenila nazaj proti Keniji. Mlade štorklje ostanejo tudi po dve, tri leta v Afriki. Prvo leto namreč ne morejo gnezditi. Najprej spolno dozorijo in se šele potem vrnejo.«
Prve štorklje se vrnejo sredi marca. Večina se jih vrne v začetku aprila. Zuri in Fortuna sta še vedno v Afriki. V Ponovo vas se bosta vrnili šele čez leto ali dve.
Slavčeva sreča v mešanem zakonu
Slavc pa nima nobenega namena, da bi se še kdaj vrnil. Naselil se je v nacionalnem parku Lessinia nad gorskim naseljem Bosco Chiesanuova in skupaj z Julijo ustvaril družino. Od vsega začetka mu je šlo zelo dobro.
»Leta 2012 se volk in volkulja srečata,« je v majhni pisarni, kjer je sedež gorske skupnosti Bosco Chiesanuova v italijanski pokrajini Benečija, rekel direktor parka Diego Lonardoni. Park je le trideset kilometrov proč od središča Verone in Julijinega balkona. »Že leta 2013 imata dva mladiča, volka in volkuljo. Leta 2014 sedem mladičev, šest volkov in eno volkuljo. Leta 2015 še sedem. Do konca leta 2015 je v družini vsega skupaj 18 volkov. Na našem ozemlju jih je po naših opazovanjih ostalo 14. Običajno je v tropu na italijanskem ozemlju sedem ali osem živali, naš trop je med bolj številčnimi. Štirje so se že odselili in odšli iskat partnerje drugam. To je za nas neverjetna sprememba. Vsaj sto let na tem območju niso videli volka. Sedaj v štirih letih dvajset. Za nas, ki upravljamo nacionalni park, je to nepopisno veselje, za ljudi, ki tukaj živijo, pa nepopisna groza.«
V štirih letih je Slavc ustvaril svoj trop v hribih, kjer so prej o volku pripovedovale samo pravljice. Nacionalni park Lessinia ni najbolj naravno okolje za volka. Sto kvadratnih kilometrov površine so skoraj sami pašniki, z bukovimi gozdovi, ki so ostali v dolinah med hribi. Vse drugo je trava. Večina zemlje je v lasti kmetov, ki imajo gorske kmetije. Pred tisoč leti je bilo celotno pogorje pokrito z bukovimi gozdovi, vsa drevesa pa so posekali in so dala vesla za galeje beneške republike Serenissime.
»Tukaj sto let ni bilo volka,« je rekel direktor, ki ima nepopisne težave s strahom hribovcev pred zverjo. »Ljudje verjamejo, da so ga naši predniki iztrebili, ker so za to imeli dobre razloge. Težko je imeti dialog z ljudmi, ki verjamejo, da bo volk prišel zjutraj k hiši in ugrabil otroka, ki čaka na šolski avtobus. Nič ne pomaga, če jim kažem statistike. Nikoli ni bilo zabeleženo, da bi volk napadel človeka. Imamo tudi dva medveda. Se medveda bojijo? Ne. Medved je simpatičen. Pa bo medved napadel človeka, volk pa ne.«
Volk je žival, ki oživi ob mraku in se premika ponoči. Je plašen in nezaupljiv. Ima pa Slavčevo krdelo za seboj sijajno kariero ubijalcev. Leta 2014 so napadli 39 telet, deset oslov, tri ovce, eno kozo in enega psa. Leta 2015 so pokosili triinštirideset krav in pet oslov. Pred človekom pa bežijo.
»Res je, da je do nekaterih napadov na živali prišlo v bližini hiš,« je rekel Lonardoni, ki je lani kmetom izplačal 50.000 evrov odškodnin. »Težko je prepričati ljudi, da nimamo registriranega nobenega primera, da bi volk napadel človeka. Takoj vprašajo, kaj bom rekel, če bodo oni prvi.«
Slavčev trop je letos samo šestkrat napadel domače živali. Trop se je naučil loviti in se preživlja s srnami in srnjaki. Ubija za hrano. Govedo napade samo, če mu pride pred nos. Je zelo izbirčen. Skače na mlada teleta, ki niso starejša od dvanajst mesecev.
Visoko v hribih parka Lessinia je bil razgled z golih pobočij neverjetno podoben razgledu s Slavnika. Na eni strani Alpe, na drugi beneška ravnina, v daljavi morje. Slavc je zamenjal pokrajino, pogled nanjo je ostal enak. Družba v mešanem zakonu je vsako leto večja.
