Uradni predstavniki sodstva se neomajno in za vsako ceno postavljajo v bran vsem nosilcem sodniške funkcije, vsem sodiščem, vsem sodnim odločitvam in vsemu dogajanju v sodnem sistemu. Predvsem tehnokratsko in golo administrativno. Zato pa tudi hladno, neempatično in nehumanistično. Vsako zavajajoče samopredstavljanje sodstva in kozmetično popravljanje statistik ne sme biti nekritično sprejeto kot zadovoljivo.
Med statistiko in vsebino
Če javnost in novinarji podvomijo, da morda ni vse čisto tako, jim sodstvo odgovori, da se motijo. Kritike sodnega sistema in pravnih praks pa se rado in hitro označi za »napadalce sodstva« ali celo »rušitelje pravne države«. Tega avtorja tudi s tem člankom ne bova spremenila. Želela bi, a ne moreva. Kar zmoreva in želiva, tudi morava, pa je, da zaradi najinega poklica in družbene vloge komentirava dogajanje in vztrajava pri kritiki stanja. Začenši z ugotovitvami, ki niso samo najine, ampak prihajajo tudi iz tujine: kot država izstopamo po ugotovljenih kršitvah človekovih pravic; imamo, pravijo, najdražje sodstvo v EU; imamo, so ugotovili, najmanj učinkovito sodstvo EU; imamo, zatrjujejo, največ sodnikov na prebivalca v EU; sodni postopki trajajo izjemno dolgo; pred kazenskimi sodišči se posameznikom sodi celo za dejanja, ki niso opredeljena kot kazniva dejanja; preštevilne sodne odločbe se zdijo le kopija drugih odločb in slabo pripravljeni izdelki, ki na višjih stopnjah prepogosto padajo kot domine, to pa njihovih avtoric/avtorjev prav nič ne skrbi, niti ko padejo pred ustavnim ali strasbourškim sodiščem. In nenazadnje, neodvisnost pravosodja v Sloveniji naj bi bila peta najnižja v EU.
Pristnih, učinkovitih, transparentnih in v tem smislu »resnih« ukrepov zoper slabo delo pri sojenju pri nas dejansko ni. Ni učinkovitega uveljavljanja sodniške odgovornosti. Niti ni javnega in iskrenega priznanja tistih napak, ki so hude, nesprejemljive, ponavljajoče in očitne. Nekateri pravniki smo predvsem zato predlagali, da se vendarle začnejo na sodnike in sodišča naslavljati tudi kazenske ovadbe zoper sodnice in sodnike v primerih, ko je mogoče očitno in nedvoumno zatrjevati najmanj njihovo »nevestno delo v službi«. Pa ne toliko zato, ker bi res verjeli, da bodo sodišča resno vzela takšne ovadbe in jih strokovno korektno procesirala, torej uvedla in dokončala kazenske, pa tudi odškodninske postopke proti svojim kolegicam in kolegom. Predvsem zato, ker zakonodaja to dopušča, ker pasivna drža ob dogajanju ni sprejemljiva, ker to razumeva kot pravnikovo moralno odgovornost (do sebe, poklica, javnosti in pravnega reda), ker je tak aktivizem ob nevzdržnih primerih sojenja legitimen, ker bi to lahko imelo močno sporočilno in simbolno vrednost in ... ker je to pač treba storiti.
A ko so bili spoštovani in cenjeni kolegi odvetniki naslovljeni s tem predlogom, tudi apelom, so sicer izrazili strinjanje, da je vsebinsko primeren in sistemsko legitimen, a so hkrati izrazili nelagodje, stopnjevano v strah; pred temi istimi sodišči in nosilci sodniške funkcije si tega ne upajo storiti. O izvorih, dimenzijah in posledicah takšnega odvetniškega samorazumevanja še razmišljava.
Na drugi strani pa se nam razkriva prevelika pasivnost, tudi nenatančnost ali procesna površnost pravosodnega sistema, ko gre za pravni in sodni nadzor nad vplivnimi in privilegiranimi ljudmi, ki bi se morali soočiti s sodnimi postopki zaradi svojih nezakonitih ravnanj. Tistih najhujših v znatno škodo ljudi in družbe. Javno se, tudi po zaslugi preiskovalnih novinarjev, sicer piše in govori na primer o finančni eliti (denimo članih uprav največjih podjetij, pa državnih bank) in njihovih pravno nedopustnih ravnanjih, kjer ni treba biti pravni ali sodni izvedenec, da zlahka ugotoviš stopnjo in obseg očitno nezakonitih, tudi protiustavnih ravnanj (od povzročitve propada podjetij in finančnega izčrpanja v zasebno korist do neplačevanja socialnih prispevkov in drugih obveznosti itd.). A učinkovita, neodvisna in transparentna sodna obravnava takšnih primerov se ne dogaja.
Požvižgajo se na ustavnost
Sodstvo ponuja statistiko in zavajajoče leporečje, ljudstvo pa sme in mora terjati vsebino. Sodnih ekscesov, ki se ne bi smeli nikoli zgoditi, je toliko, da jih časopisno ni mogoče popisati. Niti ne gre istih prepogosto ponavljati. Gre pa ponoviti, da jih osupljivo veliko število zadeva vprašanja, ki neposredno in močno vplivajo na dnevno življenje in eksistenco ljudi. Zaradi posebnega socialnega pomena pri svojem pravniškem delu posebno pozornost namenjava delovnim in socialnim sodnim primerom. V tem oziru ne želiva in ne smeva spregledati politike in sodniške drže delovnopravnega oddelka vrhovnega sodišča, ki na primer več let zavrača utemeljene revizije upokojencem. V več kot 30 primerih je prišlo celo do ustavnosodne potrditve, da vrhovno sodišče odloča protiustavno. Ustavno sodišče je razveljavilo številne sodbe tega sodišča, četudi je šlo za sila enostavna pravna vprašanja. Za takšne odločitve vrhovni sodnice in sodniki niso in ne bodo odgovarjali, kljub temu da so ljudem očitno in grobo kršili ustavne pravice. In to še vedno počnejo.
Obstaja pa tudi množica primerov, ko pride do očitnih kršitev ustavnih pravic, pa tudi ustavno sodišče teh primerov ne vzame v vsebinsko ustavnosodno presojo. Običajno iz procesnih razlogov oziroma, ne gre se sprenevedati okrog tega, z navajanjem neprepričljivih, kvaziprocesnih razlogov. Pač o določenih primerih ne želijo odločati, pa če so kršitve pravic in nezakonitosti še tako hude, očitne in za posameznike katastrofične. Takšni so na primer primeri delavcev invalidov, protiustavno in nezakonito odpuščenih z dela, o katerih se je že pisalo v Objektivu. Pa primeri delavcev z najnižjimi dohodki, upokojencev, dijakov in študentov, staršev v majhnimi otroki itd.
Med nedavnimi primeri, ki sva jih proučila, je denimo primer podjetja iz Kopra, ki je poslovalo z množico naročnikov na območju slovenske obale, imelo za seboj skoraj 40 let uspešnega delovanja, z več kot 120 zaposlenimi. Do delnega lastništva se je dokopal poslovnež in ustanovil novo družbo kot d.o.o. Prvo podjetje je začel izčrpavati in ga izčrpal. Očitno nezakonito. Delavcem so bile grobo kršene temeljne delavske in ustavne pravice. Nastala je popolna pravna in sodna zmešnjava različnih sodb prvostopenjskega, višjega in vrhovnega sodišča, polna protislovij, diskriminatornosti, nezakonitosti in neutemeljenosti sodnih besedil. In četudi v takih in podobnih primerih, ki jih je preveč, za opeharjene ne preostane drugega, kot da iščejo pomoč ustavnega sodišča, to prepogosto zavrne odločanje z enostavno zavrnitvijo, da primer ni dovolj ustavnopravno zanimiv in ne gre za splošno pomembno pravno vprašanje.
Vrhovnosodna poročilna statistika, ki kdaj kaj odkrije, redko pa kaj pokaže, tu niti odkriti ne more ničesar. Ne pokaže niti številnih primerov, ko vrhovno sodišče enostavno prezre, ignorira odločitve ustavnega sodišča. Ne pokaže primerov, ko sodišča v svojih odločbah niso iskrena in resnicoljubna do ljudi, vrhovno sodišče pa v tem ne prepozna pravno nevzdržnega početja (nedavni primer upokojenke in problem plačanih prispevkov, neupoštevanih v pokojninski osnovi, ki so bili plačani ZPIZ-u od plač, s katerimi so delavci kupili delnice ali obveznice, na primer pri Intereuropi leta 1992, o čemer je celo že odločilo ustavno sodišče v zadevi U-I-392/98, redno sodstvo pa tega ne upošteva).
Kaj se dogaja v Sloveniji in njenem sodstvu? Kaj je treba storiti? Nimava jasnih in neposrednih odgovorov na ta vprašanja. Sva pa odločena opozarjati na to, kar se dogaja, pa se nikoli ne bi smelo zgoditi.
Kaj meni o tem spoštovani minister za pravosodje, mag. Goran Klemenčič?
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot izredni profesor na Univerzi na Primorskem, Pedagoška fakulteta. Marko Blatnik je pravnik, zaposlen na Obalni sindikalni organizaciji Koper - KS 90. Avtorja sta skupaj spisala in vložila že več pravnih vlog na slovenska sodišča.
