Lastniku Elana je treba na drugi strani izreči priznanje za odsotnost sleherne empatije, občutka za ljudi in socialno okolje. Za to, da aprila leta 2016 na takšen način vzameš smuči skakalcu sezone, oprostite, napoveš ukinitev oziroma prodajo skakalnega dela smučarskega programa, moraš biti poleg tega cepljen proti vsem dobrim piarovskim praksam. Kar vse so, drži, tipične značilnosti (špekulativnih) finančnih skladov, ki kupujejo poceni in/ali podcenjeno zato, da bi lahko »očiščeno in filetirano« dražje prodali naprej, ne pa zato, da bi se trapili z nekakšno družbeno odgovornostjo.
Sploh pa, zakaj naj bi je sedanji lastnik izkazal – v svojo poslovno škodo – tudi za eno samo trohico več, kot je je pokazal Elanov nekdanji lastnik. Tisti, od katerega se po definiciji pričakuje, da ravna družbeno odgovorno in ki bi imel od takšnega ravnanja tudi »poslovno« korist v obliki več pobranih davščin in manjše potrebe po socialnih transferjih. Kajpak gre za državo v podobi neštetih vlad in specializiranih agencij, kakršne so (bile v minulem več kot poldrugem desetletju od vrnitve Elana v slovensko last) SRD, DSU, Sod, Kad in DUTB (pa tudi pretežno državnih bank in zavarovalnice ne gre pozabiti). Večino časa, kar je država »skrbela« zanj, je bil Elan zgodba o samopostrežnem koritu za znance in prijatelje tistih pri politično-upravljalskih vzvodih odločanja, razen povsem zadnje pred prodajo, menda edino še uspešno »sanacijsko ekipo«, namreč prvo v začetku prejšnjega desetletja, pa je poskušala ogoljufati za nagrado, ki ji jo je obljubila s pogodbo.
Če smo poleg vseh drugih potrebovali še tega, je bil Elan kratko malo zgled, kako država podjetij »družbeno neodgovorno« ne bi smela upravljati – vključno z nesrečno dokapitalizacijo leta 2008, ki so jo nato v Bruslju razglasili za nedovoljeno državno pomoč in ki je zapečatila Elanovo usodo. Dvanajst milijonov evrov so pač približno tri četrtine njegove letne dodane vrednosti in trikrat več od njegovega letnega denarnega toka. Več kot tisoč zaposlenih je imela Elanova skupina ob tej dokapitalizaciji, nekaj vlad, reorganizacij upravljalcev državnega premoženja, uprav podjetja, njihovih odvetnikov in drugih svetovalcev kasneje – ob lanski prodaji – pa manj kot petsto. Kar je šlo mimo precej neopazno.
Naključje je naneslo, da se je prav te dni končala prodaja NKBM ameriškemu finančnemu skladu (via davčno postajališče luksemburška »projektna družba«), da so odstopili trije šele pred kratkim navzlic svarilom imenovani nadzorniki NLB in da so se pojavili dvomi, komu sta bila pravzaprav prodana Adria Airways in Paloma. Naključje? Ne, razen časovne zgostitve v vsem tem v resnici ni nobenega naključja. Gre za logične posledice družbene neodgovornosti pri upravljanju in nato, ko gre skoraj vse k hudiču, še pri prodaji državnih kapitalskih deležev. In če vam ni všeč, kakšne lastnike zdaj dobiva družinska srebrnina, pomislite, zakaj se samo še takšni sploh zmenijo zanjo.
Srečno, Peter!
