Chippendales, moška plesna striptizerska skupina, so minuli četrtek svojo predstavo izvedli v Hali Tivoli. Torej ne v Stožicah. Kar je zadnje čase standard. Pogled na sporede prireditev govori, da bo tako tudi v prihodnje. Medtem ko so na urniku stožiške dvorane za letošnje leto trije dogodki, in sicer košarkarska tekma KK Olimpija – KK Rogaška 29. aprila, koncertZucchera 8. septembra in Andree Boccelija 19. novembra, bo Hala Tivoli 23. aprila gostila ABBA real tribute band, junija pa samega Alicea Cooperja. Ob številnih praznih lokalih in poslovnih prostorih nezasedene dvorane dodatno dajejo vtis, da je zmogljivosti v Ljubljani bistveno več, kot mesto ali regija zmore občinstva. Resnici na ljubo ne kaže bistveno bolje niti soseščini. V zagrebški Areni imajo za letos napovedane štiri dogodke; ligo prvakov v rokometu, Enriqueja Iglesiasa, Bobana Rajovića in Justina Bieberja, medtem ko v beograjski Areni za letos napovedujejo tekme košarkarjev Crvene Zvezde (dokler bodo ostali v evroligi), Vlada Georgieva ter prav tako Iglesiasa.
39 evrov za vstopnico, 50 strganih majic
V primeru skupine Chippendales je bil Tivoli logičen izbor. »Zahteva je bila, da je vstop omejen na 1200,« je med drugim povedal šef varnostnikov, ko je pojasnjeval minimalen varnostni režim, ki je v četrtek veljal pri vstopanju v dvorano. Vstopalo se je namreč samo pri enem vhodu, tistem pri bifeju, kar je poročevalcu omogočalo precizen vpogled v sestavo občinstva. In tega so z zares redkimi izjemami sestavljale ženske. Članice oziroma seniorke med 25. in 50. letom, medtem ko so bile rosnejše mladenke in veteranke spet redkost. Kljub omejenemu številu vstopnic prireditev ni delovala razprodano. Prazne so bile že zadnje vrste v parterju, vtis razredčenosti je dajalo tudi tistih nekaj prvih vrst na tribuni, kjer se je bilo dovoljeno usesti. 39 evrov, kolikor je bilo treba odšteti za vstopnico, navsezadnje ni nizka cena. Kar ob slabih 1000 obiskovalkah (in približno štirih moških) vseeno je izkupiček, ki ga približno 50 strganih majic, kolikor so jih fantje na četrtkov večer strgali s sebe, ne more pretirano prizadeti.
V 35 letih obstoja naj bi ekipa sicer potrgala več kot milijon in pol majčk. Mimogrede, leta 1987, potem ko se je predstava razdelila v dve frakciji, je prvotni ustanovitelj Somen Banerjee dal ubiti nekdanjega koreografa in partnerja Nicolasa De Noia. Če dodamo, da je bil Banerjeejev začetni partner v letu 1979 Paul Snider, pa lahko uvidimo, da je podstat nastanka skupine Chippendales spodobno erotično krvava. Snider je bil namreč mož Dorothy Stratten, torej Playboyeve zajčice, s katero so ga 14. avgusta 1980 našli mrtvega v spalnici. Ni prenesel njene zahteve za ločitev. Ustrelil jo je s pumparico znamke Mossberg, jo mrtvo posilil, potem pa ustrelil še sebe.
Glavni lepotec poba brez napak
Strgana majica je bila trofeja tudi v Tivoliju, pripravljenost obiskovalk za sodelovanje, vključno za stopanje na oder, pa izrazita. Ob slehernem vabilu na oder je bilo kandidatk več, kot je bilo prostih mest. Ekipo Dolenjk, ki so med drugim ponosno navrgle, da so zaposlene v stabilni Krki, smo vprašali, ali bi se dotaknile chippendalovega spolovila, če bi imele priložnost. »Seveda, da bi. Saj ne bi bilo prvič,« odgovori ena od njih. Na fantih iz Las Vegasa so bile že pred leti, ko so gostovali prvič: »Letos je drugače. Ne vem, kaj. Ne, ni slabše. Samo drugače je. Če bi morala izbirati, kdo je najbolj ljubek, bi izbrala tistega s tetoviranim tigrom na rami. Drugi so preveč mišičasti. Pa nisem rasistka,« pove druga, očitno misleč na temnopoltega plesalca, ki je zmogel s prsmi izmenično trzniti hitreje, kot zmore povprečnež pomežikniti z očmi. Z izjemo povezovalca Kevina Cornella, ki je deloval kot že blago »opuščeni program«, so trebuhe vseh plesalcev krasile brezhibno definirane trebušne mišice.
Jeffrey Garrovillo je sicer ime gospodiču, ki so si ga izbrale Dolenjke. 37 let, v otroštvu je igral nogomet, v Los Angeles, od koder je skupina Chippendales, pa je prišel prek Portlanda, kjer se je sprva udinjal kot DJ na porokah, kasneje pa tudi po klubih. Velja za glavnega lepotca v ekipi. Samski, vendar pa kakopak trdno verjame v to, da je romanca možna tudi zanj. Ki stalno potuje, menja hotele, dvorane in telovadnice. »Samo najti moraš pravo osebo, ki zmore komunikacijo in dolgotrajno ločenost.« Kot je potarnal na twitterju, se v Evropi preveč kadi oziroma, kot je zapisal lastnoročno: »Draga vzhodna Evropa. Nadvse rad bi šel kam, od koder ne bi izšel smrdljiv kot pepelnik. Iskreno.« Na videz grob, dejansko nežen. In še nekadilec. Poba brez napak. Je pa zanimivo, da Garrovilla niti ni v naboru plesalcev na uradni strani. Kot je težko izslediti, kdo bi lahko bil njegov glavni konkurent.
Šov za stalno vriskanje
Garrovillova prednost pred drugimi kolegi, med katerimi (povsem drugače kot na oskarjih) ni bilo nobenega blondinca, je veljala le do 20-minutnega odmora. Ki se je zgodil po prvem, slabo uro trajajočem delu predstave. Na koncu izenačen, če ne celo kanček večji aplavz je dobil moškič nežnejše čutnega obrazka z bradico in kanček daljšimi kodrastimi črnimi laski. Ki je zapel tudi balado. In je, zdi se, tudi imetnik »nihala«, ki je med nogami zanihalo izza španske stene v najbolj eksplicitnem prizoru. V drugih primerih so se plesalci ustavili pri golih zadnjicah, razkazovanju muskulature in stalnem grabljenju po mednožju. Kar pa je bilo povsem dovolj za stalno vriskanje in napetost med privrženkami, ki so zadnjih 15 minut predstave dočakale na nogah.
A niso bile vse zadovoljne. Gručica srednjeletnic, ki bi se jih vsaj po opravi sodeč dalo umestiti med intelektualnejše državljanke, ni bila zadovoljna. »Prišle smo, ker ena od nas slavi 40-letnico, in ta nam je tudi kupila vstopnice. To je bilo smešno. Ni bilo erotično. V minus je bilo. Smo klene slovenske matere in potrebujemo moškega, ki pleše in te povabi na polko. Ki gre v gozd, ugrabi srno in jo prinese na ramah. Ki blago zaudarja,« je gospa blago štajerskega naglasa iz stavka v stavek bolj padala v cinično formo. Očitno ne vedoč, da nekateri vendarle vemo, kdo zna zaplesati polko in upleniti srno. Marjan Poljšak, župan Ajdovščine, kakopak. Pa niti ne s puško, temveč z lokom.
