Senator Feinstein je tako v Združenih državah Amerike spisal zakonodajni predlog, s katerim želi ameriški vladi omogočiti, da bi lahko "dostopala do enkriptiranih podatkov na napravah oziroma spletnih storitevah, če bi zato imela odlok sodišča." Logika zakonodaje se skriva v razumevanju enkripcije podatkov kot teroristično orodje za skrivanje pred roko zakona, čeprav se je dosedaj že večkrat izkazalo, da teroristi enkripcije sploh ne uporabljajo.
A kritiki opozarjajo, da bi predlog zakonodaje v praksi ubil kakršnokoli zaščito zasebnosti, saj bi morala vsa podjetja za svoje izdelke in storitve vgraditi t.i. backdoor dostop, skozi katerega bi po potrebi vstopale oblasti z nalogom sodišča. Kar je približno tako, kot bi vlad spisala predlog zakona, da mora vsak prebivalec kopijo ključa do vseh stanovanj v državi poslati na vlado, da bo ta imela dostop v primeru, da se izkaže, da se v stanovanju dogaja nekaj ilegalnega.
V Evropski uniji pa so zakonodajalci javno objavili besedilo zakonodaje t.i. Zasebnostnega ščita (privacy shield), ki je naslednik zakonodaje Varnega pristana (safe harbour), s katerimi so ZDA in EU urejale izmenjavo in hrambo podatkov o uporabnikih. In tako kot so kritiki (med drugim tudi Max Schrems, ki je bil v EU eden glavnih krivcev za propad Varnega pristana) opozarjali že v preteklosti, se je tudi v praksi dejansko izkazalo, da je Zasebnostni ščit poln lukenj in izkazov nerazumevanja področja, ki naj bi ga reguliral. Glavna kritika? Da je zakonodaja spisana preširoko in da še vedno omogoča zbiranje in analiziranja velikega števila podatkov uporabnikov določene storitve. Da torej ne počne tistega, kar trdi, da počne.
Čeprav bi lahko v obeh primerih samo skomignili z rameni in problem neživljenjske in nevarne zakonodaje lahko zavrnili kot del procesa, bi se morali hkrati vprašati, kako lahko prihaja do tako temeljnih nerazumevanj področja in problematizirati način nastajanja zakonodaje, ki ne upošteva (ali pa sploh ne išče) mnenja stroke in organizacij, ki delujejo na tem področju.
Razumljivo je, da se od predlagateljev ne pričakuje, da bodo zadostili čisto vsem interesom skupin, a da se zakonodajni predlogi "zmotijo" v točno tisti stvari, ki naj bi bila glavnina vsebine, kaže na neko globlje nerazumevanje in spet izpostavlja enega glavnih problemov - informacijsko nepismenost. Ki zna biti na dolgi rok bolj nevarna in problematična kot vse ostale nevarnosti digitalnega sveta.
